»Izjemni reveži« ali samozaposleni v kulturi

Kakšen je življenjski položaj samozaposlenih v kulturi? Vse od leta 2010 se je sredstva na področju kulture krčilo. Kultura je bila grešni kozel, področje, kjer se je dalo izčrpati dodaten denar in ga nameniti za »najnujnejše« dejavnosti, ki so potrebne za nemoteno delovanje državnega aparata. Posledično je področje kulture postalo izrazito področje prekarnega dela. Samostojni podjetniki, ki opravljajo svojo storitev na kulturnem področju in tisti, ki imajo status samozaposlenih v kulturi, so se znašli v slabih zaposlitvenih razmerah, ki jim ne zagotavljajo dovolj velikega zaslužka, da bi lahko s svojim delom normalno preživeli. Če kulturnemu delavcu ni uspelo dobiti statusa samozaposlenega v kulturi ali redne zaposlitve v javnih zavodih, mu preostane, da odpre s.p. in v vsak mesec vstopi minimalno z minus 372€, kolikor je bila višina mesečnih prispevkov za socialno varnost v letu 2018. Ko temu znesku dodamo še dejstvi, da si mora samostojni podjetnik sam iskati naročnike, in da je višina njegovega dohodka odvisna od števila naročnikov v razmerju do višine plačila za opravljeno storitev, vidimo, da situacija postane precej stresna, nepredvidljiva in naporna. Enake probleme najdemo pri samozaposlenih v kulturi, ki se, kljub temu, da so nekateri upravičeni do tega, da jim država vplačuje socialne prispevke, znajdejo v revščini in ne zaslužijo niti višine uzakonjene minimalne plače, ki je leta 2018 znašala 638,5€ neto.

Dejan Navodnik vodi bralni krožek, je vodja Odbora za trg dela in študira sociologijo kulture.

V prispevku se bomo posvetili vprašanju, kdo sploh so samozaposleni v kulturi in s kakšnimi težavami se soočajo. Proti koncu pa bomo pogledali še proračun ministrstva za kulturo, saj nas bo zanimalo, kako razporeja denar med različne dejavnosti.

Pri vprašanju, kdo so samozaposleni v kulturi, se bomo delno nanašali na raziskavo z naslovom Položaj samozaposlenih v kulturi in predlogi za njegovo izboljšanje s poudarkom na temi preživetvene strategije na področju vizualnih umetnosti, ki sta jo leta 2012 opravili raziskovalni skupini Filozofske fakultete in Ekonomske fakultete, financiralo pa jo je takratno Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport[1], za posodobitve oz. spremembe zakonodaje pa se bomo sklicevali tudi na novejše vire.

Najprej moramo ločevati med samostojnimi podjetniki, ki opravljajo svojo dejavnost v kulturni panogi ter med samozaposlenimi v kulturi. Ključne razlike so predvsem v tem, da lahko samostojni podjetnik v kulturi postane kdorkoli, ki ob registraciji svojega podjetja navede eno izmed kulturnih področij, na kateri bo deloval. Za vpis ne potrebuje dokazil o ustrezni izobrazbi ali delovnih izkušnjah, zaposluje lahko druge ljudi, prav tako pa sam skrbi za svoje knjigovodstvo. Leta 2012 je bilo v Sloveniji približno 4.000 samostojnih podjetnikov na področju kulture, med njimi lahko najdemo oblikovalce, tehnične podporne poklice v uprizoritveni umetnosti, kulturne ustvarjalce idr.

Samostojni podjetniki v kulturni dejavnosti se navadno odločijo za odprtje normiranega samostojnega podjetja, pri čemer lahko ugotavljajo davčno osnovo kot razliko med prihodki in 80% normiranimi odhodki, če njihovi prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih, ne bodo presegli 50 tisoč evrov. Pri tem lahko torej samostojni podjetnik uveljavlja 20% normiranih stroškov. »Normirancem« prav tako ni potrebno voditi poslovnih knjig, Ministrstvo za finance pa jim predpiše, katere evidence je potrebno voditi[2].

Kriterij za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi pa je še natančneje določen. Samozaposleni v kulturi ne more biti kdorkoli, kot v primeru samostojnih podjetnikov, pač pa o statusu samozaposlenega v kulturi odloči Minister za kulturo, po posvetovanju s strokovno komisijo ter Kulturniško zbornico. V kolikor mu Minister za kulturo odobri status samozaposlenega v kulturi, lahko slednji uveljavlja uzakonjene pravice, ki se še nekoliko razlikujejo od »normirancev«. Samozaposleni v kulturi lahko pod pogoji dohodkovnega cenzusa uveljavlja 25% normiranih stroškov, pri tem mu prav tako ni potrebno voditi knjigovodstva, saj so stroški fiksno določeni, ne sme pa zaposlovati drugih oseb. Pod pogoji, da kulturni delavec izkaže izjemni kulturni uspeh in da ima nizke dohodke, lahko zaprosi za pridobitev pravice za plačilo socialnih prispevkov (pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje) iz državnega proračuna. Ministrstvo za kulturo samozaposlenim s priznano pravico do plačila prispevkov, le-te obračunava od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene v višini 60 % bruto povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec[3].

Toda omenjena raziskava je pokazala, da je višina prispevkov, ki jih prispeva Ministrstvo za kulturo, po objektivnih kriterijih nizka ter kratkoročno in dolgoročno neustrezna za nemoteno delovanje samozaposlenih v kulturi. Kot ugotavljajo, si nekateri samozaposleni ne vplačujejo prispevkov zaradi slabega finančnega stanja in drugih razlogov, kar pomeni, da bodo prejemali relativno nizke pokojnine.

Samozaposleni v kulturi tako predstavljajo zelo ranljivo skupino na trgu, so prekarni delavci, ki so v primerjavi s svojimi zaposlenimi kolegi v državnih kulturnih institucijah, glede na vloženo delo, dolžino delovnika, delovne obremenitve in dohodka, ki ga dosegajo, v neenakem položaju. Ne morejo namreč uveljavjati pravic redno zaposlenega kot so: bolniški dopust, regres, nadomestila za brezposelnost, pravice do minimalne plače, stroškov za malico, prevoz itd. Njihov položaj bistveno določa zahteva po doseganju izjemnih rezultatov v omejenem časovnem obdobju[4]. Zaradi teh pritiskov se potencial samozaposlenih v kulturi izgublja, saj zaradi slabo urejenih socialnih pravic, njihovega ekonomskega položaja, negotovosti glede možnosti zagotavljanja lastnih prihodkov ipd., nimajo ne časa ne prostora za izvajanje izvirne dejavnosti, v ospredje so namreč postavljene skrbi in boj za lastno preživetje. V takšnih okoliščinah, kot bomo tudi dokazali v nadaljevanju, so samozaposleni v kulturi pripravljeni sprejeti marsikatero dodatno delo, ki se ne dotika njihovega specializiranega področja, če želijo odplačati vse svoje mesečne življenjske stroške.

Samozaposleni v kulturi je primoran vsake 5 let izkazovati nove izjemne dosežke, če želi svoj status podaljšati. Obrazce za uveljavitev statusa samozaposlenega pa mora oddati že nekoliko prej, kar pomeni, da ima približno 4 leta časa za svoj novi podvig. Opisani mehanizem lahko negativno vpliva na kvaliteto končnih izdelkov samozaposlenih v kulturi, sploh za specifične dejavnosti, ki zahtevajo več časa, saj je rok 5 let generaliziran.

Ne smemo pozabiti niti na nujo samozaposlenih po trženju samih sebe ter iskanju potencialnih naročnikov. Tudi ta dejavnost od njih zahteva čas ter določene sposobnosti in spretnosti, kot so denimo komunikacijske sposobnosti, sposobnosti mreženja, čustvena inteligenca itd. Sem sodi tudi udeleževanje raznoraznih zabav ali prireditev, na katere so povabljeni. Skratka, v ozadju je še veliko več t.i. postranskih dejavnosti, ki jih morajo samozaposleni opravljati preden sploh pride do prodaje njihovega produkta oz. storitve. Podobne ugotovitve beležijo tudi v delu Interdisciplinarna analiza minimalne urne postavke v atipičnih oblikah dela, kjer so intervjuji s samostojnimi podjetniki na splošno pokazali, kako pomembno je biti vpet v veliko socialno mrežo, saj le-ta pozitivno vpliva na število naročnikov tvojih storitev[5].

Kučić in Topolovec v svojem članku, objavljenem na spletnem portalu Pod črto, navajata, da več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varnost, prejema mesečni dohodek, ki je bil nižji od praga revščine, torej nižji od višine minimalne plače v letu 2018, ki jo mesečno prejema redno zaposleni v višini 638,35€[6]. Ministrstvo za kulturo pravico do izplačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna uveljavlja zgolj tistim, katerih povprečni dohodek zadnjih treh let ne presega zneska 19.989.90 evrov bruto[7]. Cenzus torej določa, kdaj je nekdo upravičen do izplačila prispevkov. V kolikor kulturni delavec navedeni znesek preseže, pa tudi če zgolj za nekaj deset evrov, si mora prispevke že vplačevati sam. Zaradi tega cenzusa se odpira možnost prikrivanja dohodkov, ki ima čisto racionalno podlago: če bom prikazal na svojem računu preveč, si bom moral vplačevati prispevke sam, ampak v kolikor to storim, bom pristal na slabšem, saj zaslužim le nekaj deset evrov nad cenzusom. Samozaposleni v kulturi se tako znajde v družbeno protislovnem položaju. Njegov položaj lahko opišemo kot položaj »izjemnega reveža«, tj. nekoga, ki se kljub izkazovanju izjemnih dosežkov po družbeno priznanih kriterijih komaj prebija iz meseca v mesec.

Situacije, v katerih živijo samozaposleni v kulturi

Neodvisni in neprofitni spletni medij preiskovalnega novinarstva Pod črto je pred kratkim delal intervjuje s samozaposlenimi v kulturi in raziskoval njihove okoliščine in prekarizacijo njihove panoge. Na tem mestu bom črpal iz dveh objavljenih člankov, saj bom preko tega lahko pokazal bolj natančno, s kakšnimi težavami se srečujejo samozaposleni v kulturi.

Položaj samozaposlenih v kulturi, ne glede na to, ali svoje delo opravljajo v sklopu vizualne umetnosti, uprizoritvene umetnosti, so oblikovalci, literarni kritiki, recenzenti, lutkarji ipd., se srečujejo s podobnimi problemi. Čeprav so vsi sogovorniki uveljavljali pravico do tega, da jim država zaradi dokazanih izjemnih dosežkov vplačuje socialne prispevke, niso imeli zagotovljene socialne varnosti. Ta manko se najbolj lepo kaže v preskromnih dohodkih, da bi lahko, kljub davčnim razbremenitvam, mesečno zaslužili dovolj denarja za sprotno odplačevanje nujnih življenjskih stroškov. Tega pa nikakor ne gre pripisati lenobnosti ali brezdelju, saj njihovo vsakdanje delo presega 8 urni delavnik, ki je formaliziran v pogojih pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa Zakon o delovnih razmerjih.

Naslednji problem, ki ga gre izpostaviti, so nizki honorarji za opravljeno avtorsko delo. Nižja kot je cena avtorske storitve, več različnih avtorskih pogodb mora samozaposleni opraviti, da dobi določeno število dohodkov. Kar z drugimi besedami pomeni, da morajo samozaposleni v kulturi opravljati delo za več različnih naročnikov, mesečna višina dohodka pa je odvisna tako od števila naročnikov, za katera so opravili določeno storitev, kot tudi od dohodkovnega vrednotenja njihove vsakokratno opravljene storitve. Intervjuvanec, ki je delil svojo zgodbo za spletni medij Pod črto, je opravljal svojo dejavnost kot kritik in recenzent. Povedal je, da na njegovem specializiranem področju kritike projektnega dela ni dovolj. Bolj malo je priložnosti, da bi pisal dobro plačane kritike, medtem ko je nižje plačanih več, toda vse skupaj mu ne prinaša dovolj velikega dohodka, da bi lahko samo s tem delom normalno preživel skozi mesec. Posledično je primoran iskati druga priložnostna dela. Tako je denimo sodeloval celo pri idejni zasnovi neke družabne igre in spisal članek o veganski prehrani. Kljub temu, da opravlja zraven še priložnostna dela, pa se njegov mesečni dohodek giblje nekje okoli minimalne plače. Jasno je razvidno, da samo z opravljanjem svoje primarne dejavnosti čez mesec ne bi mogel normalno preživeti. Nek drugi intervjuvanec, ki je opravljal svojo dejavnost na področju umetniške fotografije, mora zaradi nezadostne višine dohodka hkrati fotografirati tudi izdelke za kataloge ali portretirati zaposlene za letna poročila. Na drugi strani je slikarka dejala, da mora včasih poslikati tudi kakšno otroško sobo, da lahko normalno pride skozi mesec[8].

Če se navežem na v prejšnjem poglavju izpostavljen problem izgubljanja potenciala samozaposlenih v kulturi in njihove izvirnosti, lahko na konkretnih primerih vidimo, da se samozaposleni večino meseca borijo za svoje lastno preživetje, tako pa jim časa za izvirnost ne ostane prav dosti. Poleg tega jim natrpani urniki, stres, nenehna skrb, tesnoba in drugi psihični znaki, ki so značilni za prekarne delavce, zavirajo njihov potencial.

Izak Košir je leta 2017 v časopisu Mladina zapisal, da se kulturo preveč primerja s športom. Prepričan je, da težava ni v tem, da bi državi primanjkovalo denarja, temveč v pomanjkanju odnosa do kulture. Ko enkrat enačimo kulturo s športom, se začne na njo gledati po logiki njene popularnosti v družbi napram športu. In ker za kulturo ni tako enostavno »navijati« kot za šport, se zanjo namenja veliko manj denarja. Prav tako pa se začne na drugi strani same kulturnike obravnavati kot športnike. Posledično se med kulturniki odvija prava mala tekma pri pridobivanju statusov samozaposlenih v kulturi – oddajajo reference, pišejo prošnje za priporočila ipd.[9]

 

Proračun ministrstva za kulturo

V tem poglavju se bomo predvsem nanašali na analizo iz leta 2017 z naslovom Analiza financiranja kulture, ki jo je naročilo ministrstvo za kulturo[10]. V analizi ugotavljajo, da se je proračun za kulturo od leta 1992 do 2009 nominalno zviševal (iz 22 na 204 milijone evrov), leta 2010 pa je začel padati, tako da je leta 2016 znašal slabih 147 milijona evrov. Z letom 2017 pa se je krivulja začela obračati navzgor, saj je bil sprejeti proračun za leto 2017 na višini dobrih 155 milijonov evrov, za leto 2018 dobrih 157 milijonov evrov ter to leto, 2019, nekaj več kot 193 milijonov evrov. Toda pri tem je možno opaziti, da se proračuna za kulturo v preteklosti ni reguliralo skladno z razmerami na trgu, pač pa se je proračun za kulturo krčil hitreje od drugih.

Financiranje glavnih kulturnih področij se je skozi čas precej spreminjalo, kar lahko pripišemo tudi prenašanju pristojnosti med ministrstvi, združevanju državnih organov, nastajanju novih področij in drugih posebnih dohodkov. Tako je bilo denimo leta 1992 največ (od 17 do 22%) sredstev namenjenih za varstvo premičnine kulturne dediščine, glasbo in uprizoritvene umetnosti, medtem ko so se sredstva omenjenih dejavnosti zmanjšale (od 15 do 17%), toda vseeno so te tri dejavnosti še vedno najbolje financirane. Zakaj? To so namreč hkrati področja, katerih delovanje je v veliki meri zagotovljeno z javnimi zavodi in redno zaposlenimi, medtem ko na drugih področjih najdemo pretežno samozaposlene ali nevladne organizacije in podjetja (vizualne in intermedijske umetnosti, film, knjiga ipd.).

Približno 60% vseh sredstev danes prejmejo javni zavodi, ki ta denar porabijo za izvajanje raznih programov, plače redno zaposlenih in svoje delovanje. 12% ministrstvo za kulturo nameni za investicije, 10% porabi za delovanje samega ministrstva (Arhiv RS, Inšpektorat za kulturo in medije, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Javne agencije za knjigo RS ipd.), 18% pa nameni programom in projektom, ki jih izvajajo nevladne neprofitne organizacije in gospodarske družbe[11].

Koliko denarja pa namenijo za financiranje samozaposlenih? Iz raziskave je razvidno, da je ministrstvo leta 2015 namenilo za prispevke samozaposlenih, republiške priznavalnine in bolniška nadomestila 7,2 milijona evrov. Leta 2015 je bila samozaposlena približno tretjina vseh kulturnih delavcev, kar predstavlja večji delež kot ga lahko zasledimo v drugih panogah, kjer se povprečje giblje okoli 10%. Slovenski statistični register je leta 2015 zabeležil 25.282 delovno aktivnih v kulturni dejavnostih, od tega jih je bilo 6176 zaposlenih v javnih zavodih, ostali pa so bili zaposleni preko različnih pogodb civilnega prava: skoraj polovica je bilo samostojnih podjetnikov, okoli 2800 posameznikov pa je od tega imelo status samozaposlenega v kulturi. Izmed njih jih največ dejavnosti opravlja na področju arhitekture in oblikovanja, temu pa sledijo še glasba, uprizoritvene umetnosti in vizulne umetnosti. Izmed teh je kritje socialnih prispevkov s strani države koristilo 70% samozaposlenih v kulturi[12]. Po podatkih iz oktobra 2018 je v kulturi delovalo 14.861 oseb, od tega je bilo 36% samozaposlenih. Pomemben podatek je tudi, da zadnje statistike za področje kulture segajo v leto 2017, takrat je država za kulturo skupno namenila 410 milijonov evrov[13].

 

Zaključek

Kot je razvidno iz statističnih podatkov financiranja področja kulture, so se sredstva za kulturno panogo krčila siloviteje od drugih, prav nasprotno pa se njena sredstva povečujejo počasneje. Država sicer zadnja leta zopet povečuje sredstva za kulturo, toda to je zgolj rezultat trenutnih ekonomskih razmer, ki to dopuščajo. Poleg tega pa dodatki vse do letošnjega leta resnično niso bili veliki, gospodarska rast preteklega obdobja je očitno končno prinesla večji priliv tudi za kulturo. Toda priložnostno povečevanje sredstev Deluje bolj kot »kozmetični ukrep«, ki naj bi za nekaj časa utišal kritike državne politike. In v kolikor si lahko trenutna vlada nadeja, da bo gospodarstvo še naslednja tri leta beležilo vsaj rahlo rast oz. ne bo stagnacije, se bodo lahko vodilni konec mandata pohvalili, da se je pod njihovim vodstvom finančno stanje v kulturni panogi izboljšalo, pa čeprav bi bile razmere samozaposlenih v kulturi še vedno podobne današnjim. Probleme samozaposlenih v kulturi se očitno ne da rešiti zgolj s povečevanjem finančnih sredstev, pač pa je potrebna strukturna sprememba na tem področju. Za primer: samozaposlenim v kulturi bi se lahko zagotovilo denimo enake pogoje kot slovenskim športnikom, ki so redno zaposleni v vojski ali na policiji, tako bi namreč imeli redno plačo vsaj v višini uzakonjene minimalne plače, poleg tega pa bi bili deležni tudi ostalih socialnih pravic, ki so zapisane v Zakonu o delovnih razmerjih.

V tem članku je sicer tekla beseda o položaju samozaposlenih v kulturi, toda s podobnimi problemi se soočajo tudi samostojni podjetniki, ki delujejo na področju kulture. Njihov položaj je zelo podoben. Glavna razlika je v tem, da so samostojni podjetniki v kulturi popolnoma odvisni od razmer na trgu, od ponudbe in povpraševanja, tako kot vsi drugi samostojni podjetniki v drugih panogah, njihovi problemi so podobni in so rezultat sodobne sistemske ureditve trga dela, katerega osnovni člen, oz. oblika zaposlitve, je ravno samostojni podjetnik. Medtem ko bi se samozaposleni v kulturi ravno zaradi svojega priznanega statusa s strani državne institucije lahko izognili totalni podreditvi razmeram na trgu, tako da bi jim država zagotovila socialno varnost. In ravno na tej točki je razviden absurd »izjemnega reveža«. Priznanje izjemnih dosežkov je pogojeno s cenzusom, zato se lahko priznanje pokaže tudi kot breme. V kolikor prekoračiš cenzus tako ali tako nimaš veliko koristi od statusa. Potem se nam postavi vprašanje, komu in čemu sploh služi status samozaposlenega v kulturi v takšni obliki? Morda služi kot »kozmetični« ukrep, ki odlašuje s tistim, kar bi dejansko moralo biti storjeno: sistemske spremembe kulturne panoge. Status samozaposlenega v kulturi je logični konstrukt sedanje sistemske ureditve trga dela, ki zaradi široko razvidnih sistemskih protislovij (denimo razmerje med številom razpisanih delovnih mest ter številom iskalcev zaposlitev, izobraževnju za določen poklic ter možnosti za zaposlitev v tej panogi) išče provizorične rešitve, ki se v končni instanci zreducirajo na določen spekter ponujenih možnosti posameznikom za lajšanje trenutnega položaja. Pod temi pogoji je vplačevanje socialnih prispevkov tistim samozaposlenim, ki ne prekoračijo cenzusa, zgolj ohranjanje statusa quo. Kot smo videli tekom prispevka, položaj samozaposlenih v kulturi kljub vplačevanju prispevkov s strani države ostaja kritičen, na obzorju pa zaenkrat ni videti velikih sprememb.

 

[1] Vidmar, Madelc, Ješe idr. Socialni položaj samozaposlenih v kulturi in predlogi za njihovo izboljšanje s poudarkom na temi preživetvene strategije na področju vizualnih umetnosti: zaključno poročilo. Filozofska fakulteta, Ljubljana, (2012). Dostopno na: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/raziskave-analize/samozaposleni_v_kulturi/Samozaposleni_v_kulturi_koncno_porocilo-FINAL.pdf.

 

[2] dostopno na: https://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/racunovodstvo/normirana-obdavcitev , glej tudi: http://www.asociacija.si/si/2019/01/08/servis-avtorska-pogodba-ali-popoldanski-s-p/

[3] dostopno na: http://www.mk.gov.si/si/samozaposleni_v_kulturi/pravica_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost/obveznosti_na_podlagi_pravice_do_placila_prispevkov_in_opozorila/

[4] Prav tam: 6-9.

[5] Navodnik, Kraljevič, Papež, v, Jenič idr., 2018: 31-33. Dostopno na: http://www.pf.uni-lj.si/media/interdisciplinarna.analiza.minimalne.urne.postavke.v.atipicnih.oblikah.dela.pdf.

[6] Kučić, Topolovec. Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine. (2018). Dostopno na: https://podcrto.si/samozaposleni-v-kulturi-cetrtina-z-dohodkom-pod-pragom-revscine/#comments.

[7] Dostopno na: http://www.mk.gov.si/si/samozaposleni_v_kulturi/pravica_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost/cenzus/

[8] Prav tam: https://podcrto.si/samozaposleni-v-kulturi-cetrtina-z-dohodkom-pod-pragom-revscine/#comments

 

[9] Izak Košir. Kulturniki kot športniki. (2017). Dostopno na: https://www.mladina.si/179517/kulturniki-kot-sportniki/.

[10]Ministrstvo za kulturo. Analiza financiranja kulture. Ministrstvo za kulturo. Ljubljana, (2017). Dostopno na: http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Fotogalerija/2017/8-avgust/.

[11] Prav tam: 26-32.

[12] Prav tam: 71-75

[13] Dostopno na: http://www.eurydice.si/novice/zadnje-novice/surs-kultura-v-stevilkah-2017/ in https://www.rtvslo.si/kultura/novice/kultura-v-stevilkah-povprecni-slovenec-zanjo-odrine-192-evrov-letno/479294.