Januarski bralni krožek

Z bralnim krožkom nadaljujemo 8. 1. 2018 ob 19:30 v prostorih Gibanja za dostojno delo in socialno družbo (Dalmatinova 4, drugo nadstropje, soba 9).

KRATEK UVOD

Odločil sem se, da članka Še enkrat o neoliberalizmu: ekonomija, ki sem ga kot drugega v vrsti poslal prejšnjič, ne bomo brali, saj smo tekom bralnih krožkov njegovo vsebino že dodobra izčrpali.

Naslednjič nadaljujemo tam, kjer smo končali. Nazadnje smo se ukvarjali z vprašanjem strukturne podrejenosti postfordističnih in prekarnih delavcev ter pokazali, kako strukturne prisile proizvajajo psihološka trenja znotraj posameznika, ki jim je izpostavljen. Tako nam je postalo bolj jasno, zakaj je prišlo do vzpona farmacevtske industrije v zadnjem desetletju – ko državni aparat stopi v ozadje, ko se socialna država razgrajuje, so posamezniki primorani poskrbeti sami zase, tako začnejo iskati pomoč pri psihoterapevtih ter uživati psihofarmakološka sredstva, ki lajšajo duševne motnje in bolezni, ki jih proizvaja njihov položaj na trgu.

Na naslednjem bralnem krožku pa bomo pogledali drugo plat tega kovanca. Če smo se do zdaj ukvarjali z ekonomskimi razmerami, psihološkimi vzorci in strukturnimi prisilami, katerim so podvrženi delavci, tako prekarni kot redno zaposleni, se bomo na naslednjem bralnem krožku posvetili vodstvenim, višjim položajem v sodobni družbi. Kakšno psihološko strukturo morajo imeti ljudje, ki v današnji družbi uspejo? Torej ljudje, ki so bogati, imajo veliko denarja, vpliva in moči? Psihološko strukturo vplivnih osebnosti na višjih položajih bomo prav tako kot doslej pogledali preko analiziranja ekonomskih neosebnih prisil, ki jih v ozadju producira kapitalistični produkcijski način. Tako bomo lahko lažje razumeli, zakaj kapitalizem ostaja takšen kot je, brez nekih radikalnih sprememb. Prav tako bomo dobili odgovore na vprašanji: kdo sploh producira globalne ekonomske krize in zakaj se nam porajajo misli, da je svet krut, nepošten, hinavski, brezčuten in tehnokratski?

Šli bomo še globlje v psihološke strukture, ki pa jih ne bomo obravnavali neodvisno od družbenih položajev, pač pa je potrebno vzroke iskati onkraj individualnih življenj. Kot bi rekel Durkheim, eden izmed glavnih utemeljiteljev sociologije: družbeno stvarnost se ne da raziskovati tako, da bi preučevali vsakega posameznika ali družbeno skupino posebej, pač pa je treba iskati globlje vzroke, ki uidejo vsakdanjemu življenju in naši zavesti. Družbena stvarnost je namreč sestavljena iz celote nevidnih razmerij, ki konstruirajo v družbi prostore, ki so drug glede na drugega zunanji, na njih pa se šele postavijo družbene skupine. Ali kot bi rekel še en sociološki klasik, Bourdieu: ekonomske sile strukturirajo različne položaje v družbi, ki se med seboj razlikujejo glede količine dohodkov, služb, ki jo opravljamo ipd. ti položaji pa so si drug glede na drugega v določenem razmerju, ki temelji na različnih pozicijah moči (ekonomske in kulturne) – te različne pozicije moči pa generirajo različne psihološke učinke.

S tem poskušam namigniti na to, da lahko samo preko ozaveščanja teh prikritih neosebnih kapitalističnih ekonomskih prisil spregledamo, kako kapitalizem deluje in kakšna je naša vloga znotraj njega. Videti celoto prinaša določeno mero svobode, če že ne v materialnem smislu, se to prej pokaže v naši notranji pomirjenosti – ko smo kljub množici dreves, ki nas obkrožajo, sposobni videti celoten gozd, lažje usmerjamo svoja življenja, lažje premagujemo ovire in izbiramo področja, za katera se nam zdi vredno boriti.

Brali bomo članek Dušana Molimala z naslovom: Psihopatija na delovnem mestu: uničevalni vpliv na varnost, zdravje in dostojanstvo zaposlenih.

Ob tej priložnosti vam zaželim vesele, mirne in tople praznike ter srečno novo leto 🙂

 

Dejan Navodnik,
vodja Odbora za trg dela