Na včerajšnjem (21. 4.) srečanju v jedilnici Hostla Punkl na Ravnah na Koroškem, ki ga je organiziralo Društvo Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter KID Radovednež, smo se menili o negotovih, navadno slabo plačanih začasnih zaposlitvah (imenovanih tudi prekarne zaposlitve), je pogovor kar sam stekel. Delili smo si izkušnje, ki jih imamo s svojimi deli, brezposelnostjo in podvigi pri iskanju dela ter opažanja, kako delajo ostali v naši okolici. Zaradi bližine Avstrije, kjer je verjetno lažje najti delo, ki je tudi bolje plačano kot v Sloveniji, veliko prebivalcev Koroške dela „gr“. Marsikdo ima pri tem izkušnjo, da ni enakovreden državljanom Avstrije – ker je njegov delovni čas bolj naporen, mu med delom ni dovoljeno uporabljati slovenskega jezika ali ima celo nižjo plačo. Precej velik problem pri delu v tujini je, da je marsikdo zaradi slabšega razumevanja jezika in, pri delu v bolj oddaljenih državah, tudi zaradi fizične ločenosti od doma, bolj ranljiv za izkoriščanje delodajalca. Pač podoben odnos kot ga imajo delodajalci do Albancev ali pa Poljakov ali pa oseb kakšne druge narodnosti v Sloveniji, ga imajo do Slovencev v Avstriji, na Nizozemskem, kje drugje. Navadno gre za željo čim več zaslužiti na hrbtih oseb, ki si lahko privoščijo ali pa ki so prisiljene v to, da delajo za nižjo ceno kot si jo lahko privoščijo ali so jo pripravljeni sprejeti lokalni prebivalci.
Bolje to, kot pa da sem brezposelna oseba in se doma smilim samemu sebi, je bilo slišati na včerajšnjem srečanju. Ker ko si nekaj časa brez službe, se začneš počutiti neuporabnega, se sprašuješ, kaj je s tabo narobe, začneš verjeti, da ne bo nikoli bolje, da si ujet. Lahko veliko delaš na tem, da bi našel službo – sprašuješ vse, ki jih poznaš, hodiš na dodatna izobraževanja, se učiš jezika in vestno izpolnjuješ obveznosti, ki ti jih nalaga Zavod za zaposlovanje, pa kar nisi uspešen. Si jezen, gospo iz Zavoda bi poslal v Afriko na res dolg neplačan dopust, da bi po vrnitvi bolj s srcem opravljala svoje delo. Verjeti začneš, da si gotovo sam kriv za svojo situacijo, da si premalo iznajdljiv, postajaš vedno bolj depresiven, lahko tudi samomorilen.
Strinjali smo se, da samo to, da nekdo prevzame odgovornost za svojo situacijo nezaposlenosti in jo skuša spremeniti na različne načine, ki mu jih naroča politika trga dela, ki jo izvršuje Zavod, ni zadosti. Npr., zelo pogost predlog te politike je „zamislite si dobro idejo in odprite svoj s.p.“. Pri tem mora biti naša ideja boljša od idej drugih s.p.-jev, pravaprav je naš cilj, da bomo boljši od konkurence, ker samo tako bomo lahko od svojega delovanja preživeli. Podobno se godi tudi pri tekmovanju za službo – biti moraš boljši od drugih kandidatov, druge moraš izriniti. Na včerajšnjem srečanju smo se strinjali, da tega ne sprejemamo, da ne bomo živeli v svetu, kjer so do preživetja in življenja upravičeni samo najbolj inteligentni, sposobni, tisti z najboljšimi idejami. Prva mesta so zmeraj v omejenem številu, možnost smiselnega dela ter dohodek za preživetje pa nista nekaj, kar naj bi bilo samo za izbrance, najboljše in najpametnejše. Dostojno življenje privoščimo čisto vsem ljudem!
Veliko smo se pogovarjali o tem, kaj je še možno namesto negotovega dela in/ali nezaposlenosti. Možne so npr. zadruge. Zadruga je lahko oblika podjetja, v katero se člani združujejo z namenom, da bodo skupaj močnejši. Skupina je pač močnejša od posameznika – zadruga z medsebojnim sodelovanjem ter združevanjem ponudbe, sredstev in ciljev vseh svojih članov poveča možnosti za uspeh. V zadrugah so vsi zaposleni hkrati tudi lastniki. Vsi zaposleni nadzirajo poslovanje, sprejemajo odločitve, vodstvo podjetja pa je voljeno. Zadrug je več vrst: kreditne, kmetijske, obrtne, stanovanjske zadruge, potrošniške, delavske, izobraževalne, zdravstvene in druge. Veliko o zadrugah tukaj.
Prav tako je možno za svoje življenjske potrebščine poskrbeti še kako drugače kot s prodajo svojega dela. Torej namesto opravljanja nekega dela za plačilo, ki ga potem namenim nakupu hrane, oblačil, pohištva, za plačilo vrtca, menjavo gum na avtu, striženje … lahko, recimo ob četrtkih pazim sosedino hčerko, ona pa mi da nekaj svojega paradajza in solate, ki ju vsako leto pridela v izobilju. Itd. Več o tem v besedi in videu: časovna banka.
S temi in podobnimi temami in akcijami nadaljujemo na naslednjem srečanju. Dobimo se 19. maja, na Ravnah na Koroškem, verjetno na isti lokaciji. Vabljeni vsi!
Da vam bomo lahko sporočili podrobnosti o času in prostoru srečanja, ko bodo znane in za druge informacije, prosim, pišite na: regionala@socialna-druzba.si ali pišite/pokličite na: 040 228 636, odpišem/se oglasim Zarja.
