Za prekarno delo lahko označimo delo, ki se po značilnostih razlikuje od temeljnega delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas.
Prekarno delo ni dolgotrajno, ne predstavlja stabilne oblike zaposlitve, zaslužek od prekarnega dela ne zagotavlja dostojnega preživetja, prav tako je negotovo. Status prekarnega delavca bi lahko pripisali vsem, ki so se znašli nekje med brezposelnostjo in pogodbo za nedoločen čas. Med drugim gre za osebe, ki opravljajo delo na podlagi civilnih pogodb (avtorske pogodbe, podjemno delo), delajo na črno, s skrajšanim delovnim časom, opravljajo študentsko delo, agencijsko delo ali so samozaposlene (s.p.). Niso pa vse naštete pravne oblike dela nujno prekarne, saj nekaterim omogočajo dostojno življenje. Problematika prekarnega dela je predvsem v tem, da prekarni delavci niso deležni delovnopravnega varstva, kot ga imajo delavci s pogodbo o zaposlitvi, prav tako niso deležni enake mere socialne varnosti.
Razmerje med delavcem in delodajalcem ni razmerje med enako močnima entitetama, zato je delovno pravo tudi sredstvo, s katerim se lahko delavec zaščiti. Prekarni delavci niso deležni zaščite delovnega prava v enaki meri. Za prekarne delavce bi lahko označili tiste, ki jim ni priznano, da so delavci, ampak jim je pripisan vmesni status, na primer status podjetnika. Razumevanje delavca kot podjetja je tipična za neoliberalno ekonomsko paradigmo, ki je vpeljala t. i. fleksibilizacijo na trg delovne sile in na ta način prenesla tveganja zaposlovanja na pleča delavcev. Neoliberalna fleksibilizacija je vpeljala nestalen urnik dela, preobremenjenost, nepredvidljivi prihodki in kraj dela, lažje odpuščanje, prisilno vseživljenjsko učenje in oteženo sindikalno organiziranje. Tak način dela onemogoča dolgoročno načrtovanje prihodnosti, saj si prekarni delavci niti ne zmorejo niti ne znajo predstavljati, kje bodo čez leto ali dve, kaj šele čez pet ali deset let. Nezmožnost načrtovanja svoje prihodnosti pa povzroča prekarnim delavcem hude materialne, zdravstvene in identitetne težave.
