Fotografija: “Night Shift – Hard@Work (7of8)” by cell105 is licensed under CC BY 2.0.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) kot nočno delo opredeljuje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. V primeru, da je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne.
Delavci, ki ponoči delajo vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa oziroma delavci, ki ponoči delajo vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa, se štejejo za nočne delavce, s čimer pridobijo pravico do posebnega varstva.
ZDR-1 v 151. členu določa, da mora delodajalec nočnim delavcem zagotoviti daljši dopust, ustrezno prehrano med delom in strokovno vodstvo delovnega oziroma proizvodnega procesa. Zakon še določa, da delodajalec na nočno delo ne sme razporediti delavca, ki nima urejenega prevoza na delo in z dela. V primeru, da bi se nočnemu delavcu po mnenju izvajalca medicine dela, oblikovanega ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi nočnega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje, ga mora delodajalec zaposliti na ustrezno delo podnevi. Prav tako delavcu pripada dodatek za nočno delo, višino katerega se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
Nočno delo je z zakonom omejeno. Delovni čas nočnega delavca ne sme trajati povprečno več kot osem ur na dan v obdobju štirih mesecev. Če iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, delovni čas nočnega delavca ne sme trajati več kot osem ur na dan. V primeru da delo, organizirano v izmenah, vključuje tudi nočno izmeno, mora delodajalec zagotoviti njihovo periodično izmenjavo. Delavec ene izmene sme ponoči delati najdlje en teden, daljše časovno obdobje pa le, če s tem izrecno pisno soglaša.
Pisno soglasje se zahteva tudi v primeru, ko želi delodajalec odrediti nočno delo starejšemu delavcu[1]. V primeru nočnega dela so varovani tudi delavci, ki še niso dopolnili 18 let ter delavke v času nosečnosti in še eno leto po porodu (oziroma ves čas, ko doji otroka). Za delavce mlajše od 18 let velja, da ne smejo delati ponoči med 22. uro in 6. uro naslednjega dne.[2] Za delavke v času nosečnosti velja, da ne smejo opravljati nočnega dela, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka.
Če delodajalec krši katero od zgoraj navedenih pravic, ima delavec v skladu z 200. členom ZDR-1 pravico pisno zahtevati njeno odpravo oziroma izpolnitev obveznosti. V kolikor delodajalec v osmih delovnih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti ali ne odpravi kršitve, ima delavec na voljo 30 dnevni rok[3], v katerem zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.
[1] ZDR-1 v 197. členu kot starejše delavce opredeljuje delavce, ki so starejši od 55 let.
[2] V primeru višje sile, se lahko odredi, da tak delavec dela ponoči, mora pa tako delo trajati določen čas, biti izvršeno takoj, polnoletni delavci pa niso na razpolago v ustreznem številu (drugi odstavek 193. člena ZDR-1)
[3] 30 dnevni rok začne teči od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca
Svetovanje se izvaja kot del projekta Sedanjost in prihodnost dela, ki ga financira Program Active Citizens Fund Slovenija 2014-2021.
