“hard working men” by glasseyes view is licensed under CC BY-SA 2.0
Koliko počitka mora po ZDR-1 zagotoviti delodajalec?
Pravica do počitka je poleg pravice do odmora ena izmed glavnih pravic delavca. Po ZDR-1 poznamo dve vrsti počitka:
– počitek med dvema zaporednima dnevoma in
– tedenski počitek.
Pri posebnih dejavnostih (pri katerih delo zahteva poseben psihični ali fizični napor) je počitek lahko drugače urejen s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo.
V 155. členu ZDR-1 natančno opredeljuje počitek med zaporednima delovnima dnevoma. Omenjeni člen določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do najmanj 12-urnega počitka, ki mora trajati nepretrgoma. V kolikor delavec opravlja delo, katerega narava ne omogoča klasičnega 8-urnega delovnika, govorimo o tem, da delavec opravlja delo z neenakomernim delovnim časom. V tem primeru pripada delavcu v obdobju 24 ur pravica do najmanj 11-urnega nepretrganega počitka. Dnevni počitek je namenjen predvsem delavčevemu prostemu času, torej njegovim družinskim, osebnim ter interesnim potrebam in aktivnostim.
Pomembna je tudi delodajalčeva zavest, da svojim zaposlenim omogoči pravico do počitka med dvema zaporednima delovnima dnevoma. V primeru, da delodajalec svojemu zaposlenemu ne zagotovi pravice do dnevnega oz. tudi do tedenskega počitka in v kolikor delavec svojo pravico izkoristi, se delodajalec ne more sklicevati na to, da je delavec neupravičeno izostal z dela.
Po 156. členu ZDR-1 ima delavec pravico do tedenskega počitka, ki je namenjen regeneriranju delavca po opravljenem tedenskem delu. Tako ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Kadar mora delavec zaradi organizacijskih, objektivnih in tehničnih razlogov opravljati svoje delo tudi na dan tedenskega počitka, mu mora delodajalec zagotoviti tedenski počitek na kateri drugi dan v tednu. Čeprav je običajno pri delodajalcih nedelja res dan namenjen tedenskemu počitku, to ni obvezno.
ZDR-1 določa, da se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. To pomeni, da lahko delodajalec odredi delo 12 dni zaporedoma, preden omogoči pravico do tedenskega počitka, ki pa mora tedaj trajati 48 ur zaporedoma (je pa to predvsem zakonska možnost). Tako se lahko dela npr. 8 dni zapored, pa imajo delavci šele 9. zaporedni dan možnost počitka.
Delavcu mora biti že ob sklenitvi pogodbe znano ali bo opravljal delo z enakomerno ali delo z neenakomerno razporejenim delovnim časom. Kot enakomerno razporejeni delovni čas se šteje delovnik od ponedeljka do petka, 40 ur na teden. V kolikor pa delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z neenakomerno razporejenim delovnim časom, torej kadar to zahtevajo potrebe delovnega procesa, je predvsem odgovornost delodajalca, da ima dobro preračunan razpored delovnih ur. Npr. v panogi gradbeništva je povečan obseg dela predvsem v poletnih mesecih. Ob neenakomerni razporeditvi delovnega časa je delovni teden omejen na največ 56 ur tedensko, delavcu pa pripada najmanj 11 ur neprekinjenega dnevnega počitka.[1] Potrebna je dobra delodajalčeva organiziranost, da se ure zaradi neenakomernega delovnega procesa, izravnajo v obdobju 6 mesecev na 40 urni tedenski delovnik. Nekatere panožne kolektivne pogodbe obdobje izravnave podaljšujejo na 12 mesecev.
ZDR-1 pa v 157. členu dopušča, da delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita delovni čas, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi
– s poslovodno osebo ali prokuristom,
– z vodilnim delavcem iz 74. člena tega zakona,
– z delavcem, ki opravlja delo na domu, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.
[1] Glej 148. člen ZDR-1.
Svetovanje se izvaja kot del projekta Sedanjost in prihodnost dela, ki ga financira Program Active Citizens Fund Slovenija 2014-2021.
