Pravni nasvet: pravica do počitka

 

Tim Zupan je študent Pravne fakultete UM, član odbora za pravne zadeve pri Gibanju.

Pravica do počitka ni enako kot pravica do odmora. V našem prispevku smo že podrobneje predstavili pravico do odmora, ki je namenjena počitku delavca med samim opravljanjem delovnega razmerja. Tako kot pravico do odmora, tudi pravico do počitka ureja Zakon o delovnih razmerjih[1] (ZDR-1), in sicer v 155 in 156. členu.  ZDR-1, kolektivne pogodbe in interni akti delodajalca razločujejo med pravico do počitka med zaporednima delovnima dnevoma in pravico do tedenskega počitka.

V 155. členu ZDR-1 natančno opredeljuje počitek med zaporednima delovnima dnevoma. Omenjeni člen določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do najmanj 12-urnega počitka, ki mora trajati nepretrgoma. V kolikor delavec opravlja delo, katerega narava ne omogoča klasičnega 8-urnega delovnika, govorimo o tem, da delavec opravlja delo z neenakomernim delovnim časom. V tem primeru pripada delavcu v obdobju 24 ur pravica do najmanj 11-urnega nepretrganega počitka. Dnevni počitek je namenjen predvsem delavčevemu prostemu času, torej njegovim družinskim, osebnim ter interesnim potrebam in aktivnostim.

Potrebna je tudi delodajalčeva zavest, da svojim zaposlenim omogoči pravico do počitka med dvema zaporednima delovnima dnevoma. V primeru, da delodajalec svojemu zaposlenemu ne zagotovi pravice do dnevnega oz. tudi do tedenskega počitka in v kolikor delavec svojo pravico izkoristi, se delodajalec ne more sklicevati na to, da je delavec neupravičeno izostal z dela.

“hard working men” by glasseyes view is licensed under CC BY-SA 2.0

156. člen ZDR-1 daje delavcu pravico do tedenskega počitka, ki je namenjen regeneriranju delavca po opravljenem tedenskem delu. Tako ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur in pravico tudi do dnevnega počitka, ki ga določa 155. člen ZDR-1. Kadar mora delavec zaradi organizacijskih, objektivnih in tehničnih razlogov opravljati svoje delo tudi na dan tedenskega počitka, mu mora delodajalec zagotoviti tedenski počitek na kateri drugi dan v tednu. Potrebno je tudi poudariti, da se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

Delavcu mora biti že ob sklenitvi pogodbe znano ali bo opravljal delo z enakomernim ali delo z neenakomernim delovnim časom. Kot enakomerni delovni čas se šteje delovnik od ponedeljka do petka, 40 ur na teden. V kolikor pa delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z neenakomernim delovnim časom, torej kadar to zahtevajo potrebe delovnega procesa, je predvsem odgovornost delodajalca, da ima dobro preračunan razpored delovnih ur. Npr. v panogi gradbeništva je povečan obseg dela predvsem v poletnih mesecih. Ob neenakomerni razporeditvi delovnega časa je delovni teden omejen na največ 56 ur tedensko, delavcu  pa pripada najmanj 11 ur neprekinjenega dnevnega počitka.[2] Potrebna je dobra delodajalčeva organiziranost, da se ure, zaradi neenakomernega delovnega procesa, izravnajo v obdobju 6 mesecev na 40 urni tedenski delovnik. Nekatere panožne kolektivne pogodbe obdobje izravnave podaljšujejo na 12 mesecev.

 

 

[1] Uradni list RS, št. 21/1378/13 – popr.47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/1615/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19203/20 – ZIUPOPDVE in 119/21 – ZČmIS-A.

[2] Glej 148. člen ZDR-1.


 

Potrebujete pravno pomoč s področja delovnega prava ali prava socialne varnosti?

 

Za svetovanje so vam na voljo člani odbora za pravne zadeve pri Gibanju.

Za naše člane so vsi pravni nasveti brezplačni, zato se včlanite še danes (obrazec za včlanitev). V kolikor imate poravnavo članarino za tekoče leto, vam odgovorimo v najkrajšem možnem času (navodila za vplačilo članarine).

Če pa niste včlanjeni, vam bomo vseeno brezplačno pomagali v primeru bolj enostavnih pravnih vprašanj.

Redno objavljamo splošnejše pravne nasvete, tu si lahko ogledate nekaj nedavnih.

Kako do nasveta?