Delavec je v primerih, ki jih ZDR-1 določa v 144. členu poleg rednega, dolžan opravljati tudi nadurno delo. Gre za delo preko polnega delovnega časa, ki lahko traja največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto.
Delovni dan lahko v takšnem primeru traja največ 10 ur na dan. Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve, vendar skupaj največ 230 ur na leto. Delodajalec mora pridobiti pisno soglasje delavca vsakič, ko mu odredi nadurno delo, ki presega letno omejitev 170 ur, morebitna odklonitev soglasja pa za delavca ne sme imeti neugodnih posledic v delovnem razmerju.
Če delavec opravlja več nadurnega dela kot je zakonsko dovoljeno (npr. več kot 230 ur na leto) mu mora delodajalec vse presežne ure še vedno plačati po premijski stopnji, ki je praviloma določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Tudi če delodajalec krši obveznost pisnega obvestila delavca o nadurah, delavec zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic v smislu, da se mu odrejene in opravljene nadure ne bi priznale.
Pomembno je izpostaviti, da se nadurno delo opravlja po odredbi delodajalca, kar hkrati pomeni, da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil. Izjema od tega pravila pa je podana v kolikor delodajalec odredi delo, ki ni bilo opredeljeno kot nadure, vendar je očitno, da delavec ne bo mogel obsega tega dela opraviti v rednem delovnem času. V tem primeru se dodatne ure štejejo kot nadure in morajo biti tako tudi plačane.
Delodajalec lahko opravljanje nadurnega dela naloži samo v primerih, določenih v 144. členu ZDR-1 in sicer:
- v primerih izjemoma povečanega obsega dela,
- če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,
- če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela,
- če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa,
- v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, razen kadar zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela to ni mogoče. V tem primeru zakon določa, da se lahko nadurno delo odredi tudi ustno, pisna odreditev pa se delavcu vroči naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.
Člen 146 ZDR-1 določa, da se nadurno delo ne sme uvesti, kadar je isto delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Zakon v istem členu za določene kategorije delavcev uvaja prepoved naložitve nadurnega dela.
Kadar ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom lahko dela nadure samo v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepreči materialna škoda. V teh primerih je delavec upravičen do plačila nadur (sodba VDSS Pdp 598/2014), ne glede na to, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas.
Nadurno delo je v ZDR-1 opredeljeno kot delo v posebnih pogojih, zato mora biti tudi odmena za nadurno delo vedno višja od plačila za redno delo, saj je v primeru dela preko polnega delovnega časa vložen večji napor delavca. Delavcu tako v primeru opravljanja dela preko polnega delovnega časa poleg redne urne postavke pripada še v 128. členu ZDR-1 določen dodatek za nadurno delo, višina dodatka pa se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (praviloma znaša 30 odstotkov osnovne bruto urne postavke). Tako stališče velja tudi v primeru kompenzacije nadur s prostimi urami, pri čemer je to primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela.
Komu delodajalec ne sme odrediti dela preko polnega delovnega časa?
- delavki v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, če iz ocene tveganja zaradi takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka,
- delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti,
- delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju izvajalca medicine dela, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje,
- delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s tretjim odstavkom 143. člena ZDR-1,
- delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.
Svetovanje se izvaja kot del projekta Sedanjost in prihodnost dela, ki ga financira Program Active Citizens Fund Slovenija 2014-2021.
