Republika Severna Makedonija je majhna država, ki se nahaja v južno-vzhodni Evropi. Za prebivalstvo v Makedoniji lahko rečemo, da je večna uganka, ker je bil njegov zadnji obsežnejši popis opravljen zdaj že daljnega leta 2002. Prebivalstvo je takrat štelo malo več kot 2 milijona prebivalcev. Nekateri sklepajo, da se je prebivalstvo celo prepolovilo. Najpogostejši razlog za zmanjšanje števila prebivalcev je odhod ljudi v tujino zaradi boljšega življenja.
Ena od številnih, ki so se preselili v tujino, je mlada S. S. V Ljubljano je prišla študirat, sčasoma pa se je tudi bolje spoznala s slovenskim jezikom in kulturo. Po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji je uspela dobiti svojo prvo študentsko službo.
Študiranje in življenje v tujini zna biti včasih zelo naporno in težko. Študenti se takrat znajdejo v situaciji, ko morajo sami poskrbeti za stroške svojega bivanja, ki pa seveda niso nizki. Ti vključujejo najemnino, komunalne račune, plačilo mobilnega telefona, stroške hrane, prevozne stroške, nakup knjig/študijskega gradiva, stroške za prostočasne dejavnosti ipd. To je velik izziv za tujega študenta, ki ne živi in študira v domačem okolju, pač pa v tujem, pogosto precej drugačnem od lastnega. Zaradi natrpanega urnika v posameznem dnevu, ki vključuje študentsko službo, delo in predavanja, ne ostane prav veliko časa še za resen, poglobljen študij. To je zagotovo tudi eden izmed razlogov, zakaj večina študentov, zlasti to velja za tuje, ponavlja prvi letnik. Tujci pa se soočijo še z dodatnim elementom, dejavnikom bivanja, ki jim stvari še otežuje, in to je jezik.
Pravijo, da se zaupanje in vztrajnost vedno izplačata. Torej je res tudi, da obstaja nešteto primerov, ko tuji študenti, ki so se odločili za študij v Sloveniji, v zelo kratkem času dosežejo velik uspeh.
A kako; na račun česa? Njihov uspeh pogosto rezultira v neplačanem delovnem času, nespoštovanju študentskih delavcev s strani delodajalcev ter v zlorabi študentskega statusa, še posebej pri študentih, ki prihajajo iz tujine in imajo tako v Sloveniji status nerezidenta.
Mnogi študenti se sploh ne zavedajo, da so bili izkoriščeni in nepošteno plačani. Potrebno je izpostaviti, da morajo tuji študenti, zlasti iz držav, ki niso v Evropski uniji, pri izplačilih prek študentske napotnice plačati še dodatne davke (dvojno obdavčevanje dohodka) in je zato njihova neto plača precej nižja od študentskih prejemkov slovenskih študentov. Študentsko delo za tuje študente tako predstavlja neke vrste legalno prekarizacijo. Sami študenti ne vidijo težav v nešteto opravljenih delovnih urah na eni strani in precej nižjih dohodkih na svojih računih na drugi strani.
Dobila sem priložnost opraviti intervju o študentskem delu s tujo študentko. V njem mi je pojasnila svoje mnenje o študentskem delu tujih študentov v Sloveniji.
S. S. prihaja iz Makedonije. Za njen prihod v Slovenijo lahko rečemo, da je bil povsem nenačrtovan. Na univerzitetno izobraževanje se je prijavljala v Sloveniji in domovini. Ni si preveč nadejala, da ji bo uspelo priti sem, zato se je odločila vpisati in plačati šolnino za vstop na fakulteto v Makedoniji. Čez nekaj časa pa je prejela pismo z dobro novico in sicer, da je sprejeta na Fakulteto za gradbeništvo Univerze v Ljubljani. Tako se je začela njena študijska in življenjska pot v Sloveniji. Prišla je študirat in živet v državo, kjer ni poznala jezika, vendar si je želela v njej študirati ter posledično uspešno, zadovoljno živeti.
Seznanila se je s slovenskim študijskim sistemom, pa tudi s sistemom študentskega dela v Sloveniji. Vzporedno je začela s študijem in delom. Delala je kot kot študentka v restavraciji s hitro prehrano in študirati, kasneje pa je oboje združevati še z delom v kavarni. Na začetku je seveda delala na mestu, ki ni zahtevalo poznavanja jezika. Po kratkem času, ko je že usvojila in obvladala osnove slovenskega jezika, pa je začela delati neposredno s strankami. V pogovoru sem jo vprašala tudi, kaj je bila njena motivacija za delo v gostinstvu. “Moji želja in motivacija sta bili jasni, želela sem si zaslužiti dovolj za pokritje svojih mesečnih stroškov, v tem sektorju pa sicer nimam želje delati celo svoje življenje, ” pravi S. S.
Delo prek študentske napotnice ji pri izplačilu odvzame del davka, zato ji je delo v kavarni bolj ustrezalo, saj je imela višjo urno postavko, dobila pa je tudi kar nekaj napitnine. Ta je včasih dosegla tudi do polovice višine njenega dnevnega zaslužka. Zanjo je študentsko delo zanimivo, primerno in dobro zlasti s stališča prožnosti (fleksibilnosti). Po drugi strani pa, tega se dobro zaveda, ji ta oblika dela ne daje nobene varnosti.
Izpostaviti velja, da je v času pandemije COVID-19 veliko študentov izgubilo svoje študentske službe. Tako so bili prisiljeni prostiti za denar za preživetje svoje družine, druga možnost, ki jim je preostala, pa je bila le še vrnitev domov za čas karantene. Seveda v začetku ukrepov za zajezitev širjenja virusov, ko je bilo to še mogoče. Študentski servisi med pandemijo niso objavljali oglasov za delo, z izjemo dela v živilskih trgovinah. Pozitivno je bilo to, da je višina dnevne plače narasla za celo dvakrat v primerjavi z običajnimi dnevnimi prejemki za tovrstno delo, vendar je bilo zdravstveno tveganje za študente, ki so sprejeli tovrstno delo, na drugi strani prav tako veliko. Tega ne gre zanemariti.
Delo v gostinskem sektorju, zlasti v kavarnah lahko prinese tudi spopadanje s številnimi nevšečnostmi, na primer pijanimi strankami, ki si pred zaprtjem želijo še “zadnje runde” in v svoji pijanosti, opitosti postanejo do zaposlenih pretirano domačni in celo nespoštljivi, nesramni. Neredko se v takšnih situacijah celo zgodi, da gostje prosijo študentske natakarje_ice oz. gostinske delavce, naj jim oni plačajo za pijačo, ker jim je trenutno zmanjkalo denarja. S. S. vse takšne neprijetnosti vedno skuša rešiti na civiliziran način in brez posredovanja lastnika bara ali gostilne oz. restavracije. A vprašanje ostaja – je to zares pravi način, da vsa odgovornost pade na študetskih delavcih?
Pogosto se znajdemo v številnih stresnih situacijah, ki lahko postopoma, sčasoma negativno vplivajo na nas in našo psihološko ravnovesje, počutje in samopodobo. To nas lahko vodi v stalno živčnost, pasivno agresivnost ali celo izgubo motivacije ne samo za delo, pač pa tudi za druge vsakdanje in vsakodnevne opravke. Le korak stran pa sta nato brezvoljnost oz. občutki manjvrednosti, anksioznost in/ali depresija.
Delodajalci o študentih ne razmišljajo enako kot o svojih rednih zaposlenih. Zato jih niti ne motivirajo niti ne spodbujajo k napredku. S. S. pravi, da je njena motivacija za delo v gostinstvu ta, da jo bodo morda sprejeli v redno službo in bo tako dobila delovno vizo, da bo še naprej lahko prebivala v Sloveniji. To je lahko nevarno, ker delavec, katerega nadaljnje bivanje v državi je odvisno od delodajalca, začne sprejemati delovne pogoje, ki jih sicer ne bi sprejel.
Vprašanje je, ali je sploh smiselno trpeti prekarizacijo in to stanje na tak način ohranjati? Ali je res vredno toliko žrtvovati, da lahko ostaneš v tuji državi, v tem primeru v Sloveniji? In kar je najpomembnejše; naj študentje tudi v prihodnje še vedno ostanejo del pravno regulirane prekarizacije? Oziroma z drugimi besedami: kako dolgo se jih lahko še izkorišča kot prekarne delavce?
