Samostojni podjetniki delajo dlje za pol manjšo urno postavko

Kot smo že večkrat poudarili, prekarnosti ne moremo enačiti z atipičnimi oblikami dela, torej z vsemi tistimi oblikami dela, ki niso pogodba za nedoločen čas (samostojni podjetniki, avtorske pogodbe, podjemne pogodbe, študentsko delo, pogodba za določen čas ipd.), lahko pa trdimo, da se v teh oblikah prekarnost najbolj pogosto pojavlja. Prekarnosti se zato ne da preprosto statistično prešteti in lahko o njeni razširjenosti na trgu delovne sile podamo samo približne ocene, ki pa so močno odvisne od tega, kako prekarnost definiramo. Sami se nagibamo k opredelitvi, po kateri se lahko v prekarnosti znajde tudi nekdo, ki delo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (pomislimo samo na primer na razna projektna dela ali dela v slabo stoječih manjših organizacijah).¹

Večino podatkov za analizo ponavadi pridobimo v javno dostopnih bazah Statističnega urada Republike Slovenije (SURS). Ker pa SURS pri objavljenih podatkih še najbolj podrobno pokriva zaposlene in samozaposlene, se navadno opiramo na primerjavo med tema dvema kategorijama. S tem vsekakor delamo krivico tudi ostalim atipičnim oblikam dela, hkrati pa v javnosti sprožamo vtis, da je vsak samostojni podjetnik tudi prekarni delavec. Kljub temu da taka primerjava med bralci lahko pripelje do določene stopnje nerazumevanja (preveč enostavno enačenje samostojni podjetnik = prekarec, zaposleni = neprekarec), pa je taka metoda vseeno ena od redkih, ki lahko na izredno nazoren način prikaže razliko med “prekarnim” in “neprekarnim”, zato jo kljub vsem tveganjem vseeno uporabljamo, saj verjamemo, da so samostojni podjetniki ena od najbolj tipičnih skupin prekarnih delavcev, čeprav vsi ne spadajo med prekarce.

Iz podatkov Statističnega urada Republike Slovenije lahko izračunamo povprečno urno postavko (drugi bruto, torej celotni strošek za opravljanje dela) zaposlenih in samozaposlenih. Vsi podatki za leto 2018 žal še niso na voljo, saj manjkajo podatki o stroških dela za leto 2018, lahko pa izračunamo povprečno urno postavko za leto 2017. Dostopni so celotni stroški dela² za zaposlene in samozaposlene,³ prav tako pa je zraven navedeno število oseb, ki opravljajo to delo. Za boljšo primerjavo torej lahko izračunamo povprečni strošek dela na enega zaposlenega in samozaposlenega. Ugotovimo lahko, da je povprečni letni strošek dela na enega zaposlenega za približno 40 % višji od povprečnega letnega stroška dela na enega samozaposlenega.

Vir: SURS⁴, lastni izračuni.

Ker pa bi kdo lahko očital zgornjemu izračunu, da samostojni podjetniki delajo manj in imajo zato tudi manjša izplačila, smo poiskali tudi podatek o povprečnem številu opravljenih delovnih ur na enega zaposlenega in enega samostojnega podjetnika. Postopek je podoben kot pri izračunu povprečnega stroška dela, saj moramo celotno število opravljenih delovnih ur deliti s številom oseb, da dobimo povprečno letno število ur. Ugotovimo lahko, da samostojni podjetniki v povprečju letno opravijo veliko več delovnih ur kot zaposleni – v letu 2017 so opravili kar 239 ur (29,9 delovnih dni, če bi upoštevali osemurni delovnik) več kot zaposleni.

Vir: SURS⁵, lastni izračuni.

Iz navedenih podatkov lahko preračunamo povprečno urno postavko zaposlenega in samozaposlenega v letu 2017, če delimo povprečni strošek dela s povprečnim številom ur. Razlika, ki se pokaže med zaposlenimi in samozaposlenimi, je naravnost grozljiva, saj je v letu 2017 povprečni samostojni podjetnik dobil skoraj pol nižjo urno postavko kot zaposleni. Problem nikakor ni v tem, da so zaposleni plačani preveč, ampak da so samostojni podjetniki plačani premalo.

Vir: SURS,⁶ lastni izračuni.

Pri predstavljenih podatkih gre za povprečje. Spomnimo pa se, da smo o minimalni urni postavki za samozaposlene zapisali, da bi morala biti visoka vsaj 10,21 €/h, če bi samostojni podjetnik želel doseči vsaj višino in podobne pravice kot pri minimalni plači.⁷ Upoštevati moramo namreč, da je še v taki višini minimalna urna postavka za samozaposlene (pre)nizka, saj morajo sami skrbeti za stroške, ki jih zaposleni nimajo: nakup in vzdrževanje potrebne opreme, najem prostorov, najem storitev, poslovna svetovanja, urejanje potrebne dokumentacije, izobraževanja, potni stroški ipd. Ko so (in ponavadi so) omenjeni stroški visoki, lahko minimalna urna postavka eksplodira v nebo, če bi si samostojni podjetnik rad izplačal višino minimalne plače in upošteval podobne pravice, kot jih imajo redno zaposleni. Kot smo videli, morajo samostojni podjetniki delati precej dlje, kar pomeni, da imajo težave pri bolniških odsotnostih, prav tako pa ne koristijo dopusta. Izhajajoč iz predstavljenih podatkov lahko rečemo, da delajo dlje za skoraj pol manjšo urno postavko. Poleg drugih zahtev⁸ je torej nujno potrebno razmisliti o vpeljavi minimalne urne postavke za samostojne podjetnike.