»A zdaj imate že prevajalci zadruge?! Včasih so to imeli kmetje.« Takih in podobnih odzivov sem bila v zadnjih štirih letih deležna večkrat. Pravzaprav sem še pred pol desetletja tudi sama kaj malo razmišljala o zadrugah, kvečjemu sem v domačih koncih ugledala tablo za vinogradniško zadrugo. Ko mi je kolegica na začetku leta 2014 povedala, da snujejo zadrugo prevajalcev, sem že delala kot samostojna prevajalka in učiteljica tujih jezikov. Čez nekaj mesecev so k Soglasniku, prvi slovenski zadrugi, ki nudi jezikovne storitve, povabili tudi mene.
Od sredine leta 2014 sem torej članica Jezikovne zadruge Soglasnik, znotraj katere se je združilo 15 samostojnih jezikoslovcev in prevajalcev, ki nudijo storitve prevajanja, poučevanja, tolmačenja in lektoriranja. Zakaj je Soglasnik zadruga in kako je to vplivalo na naše svobodnjaško delo, bomo videli na koncu. Pred tem je prav, da predstavim zadružništvo in njegov potencial v kontekstu novih, atipičnih oblik dela.
Definicija, vrednote in načela
Skladno z definicijo Mednarodne zadružne zveze (International Co-operative Alliance) je zadruga opredeljena kot »samostojno združenje posameznikov, ki so se prostovoljno povezali zato, da bi zadovoljili svoje ekonomske, socialne, kulturne in druge potrebe ali težnje. Zadruga je podjetje, katerega lastniki so člani sami, ga demokratično vodijo in nadzirajo.«[1]
Zadruge prepoznavamo po treh ključnih značilnostih. Prva je članstvo (člani zadruge so hkrati tudi njeni lastniki, zato morajo za članstvo vplačati denarni vložek), drugi dve pa sta prostovoljnost in demokratično vodenje. Vstop in izstop iz zadruge sta namreč povsem prostovoljna, demokratičnost pa organizacija dosega z institutom glasovanja, s katerim se sprejema vse pomembne odločitve in imenuje člane v upravni in nadzorni svet.
Nekatere zadruge se na pobudo svojih članov zavzemajo tudi za dosego okoljskih ciljev – vse več je na primer zadrug, ki delujejo s pomočjo obnovljivih virov energije. Maksimizacija raznovrstnih koristi članov zadruge razlikuje od klasičnih podjetij na trgu, kjer so koristi lastnikov predvsem ekonomske narave.[2]
Skladno z idejami prvih zadružnih organizacij v 19. stoletju je Mednarodna zadružna zveza ustvarila nabor vrednot in načel, na katerih temelji delovanje zadrug. Osrednje vrednote poštenosti, enakosti, solidarnosti, demokratičnosti, pomoči in odgovornosti se namreč uresničujejo z upoštevanjem sedmih zadružnih načel:
- prostovoljno in odprto članstvo (sprejemanje vseh ljudi ne glede na spol, rasno, politično in versko pripadnost);
- demokratično upravljanje (z zadrugami aktivno upravljajo njihovi člani);
- ekonomska udeležba članov (prispevek članov je za vse enak, običajno je del sredstev v skupni lasti, presežek pa se lahko nameni za razvoj zadruge, se izplača članom ali nameni za izvajanje drugih aktivnosti, ki jih zadruga podpira);
- samostojnost in neodvisnost (zadruge so samostojne organizacije, ki morajo svojim članom zagotoviti demokratični nadzor nad sredstvi);
- izobraževanje, usposabljanje in informiranje (zadruge svojim članom, predstavnikom, vodjem in zaposlenim zagotavljajo izobraževanje in usposabljanje ter javnost osveščajo o prednostih zadružnega načina poslovanja);
- sodelovanje med zadrugami (učinkovito služenje svojim članom zadruge zagotavljajo s povezovanjem na lokalni, regionalni, državni in mednarodni ravni);
- skrb za lokalno okolje (prizadevanje za trajnostni razvoj lokalne skupnosti).[3]
Zadruge so torej poslovni subjekti, ki na trgu poslujejo povsem enakovredno kot vsa druga podjetja, vendar pa se od njih razlikujejo po svoji nehierarhični organizaciji in jasno opredeljenih načelih, ki sem jih zapisala zgoraj.
Zastopanost in vloga zadrug
Zadružništvo vsekakor ni nov poslovni model.
Pahor (2014) pravi, da so se prve zadruge začele pojavljati v 18. in 19. stoletju v Evropi in Severni Ameriki. Nenadno potrebo po združevanju je prinesla industrijska revolucija – pred tem je bila družba povečini sestavljena iz skoraj samooskrbnih kmetij, nato pa je prišlo do družbenega razslojevanja in večje potrebe po sodelovanju, sprva v okviru delavskih sindikatov, nato prvih zadrug v kmetijski panogi. Danes zadruge delujejo v različnih panogah po celem svetu.[4]
Njihova zastopanost se razlikuje od države do države in tudi glede na panoge. V Evropi je zadružništvo tradicionalno močno zastopano v Italiji, Franciji, Španiji, pa tudi Nemčiji, medtem ko se vzhodne države, med njimi je tudi Slovenija, po malem še vedno otepajo stigme, ki se zadružništva drži zaradi preteklih družbeno-političnih ureditev. Kljub temu vsi, ki se z zadružništvom ukvarjamo bodisi kot zadružniki bodisi kot zagovorniki in predstavniki tovrstnega modela poslovanja, zaznavamo pozitiven premik v dojemanju teh organizacij.
Z vidika posameznih panog ostaja zadružništvo močno prisotno v primarnem sektorju kmetijstva, gozdarstva in ribištva, vendar je to zgolj eno od področij aplikacije tega modela. Zadruge namreč uspešno poslujejo tudi na mnogoterih drugih področjih: od trgovine, bančništva in zavarovalništva, do manjših storitvenih panog, kjer se v zadruge združujejo na primer novinarji, odvetniki, raziskovalci ipd.
Marcuse (2015) meni, da zadružni potencial nikakor ni v celoti izkoriščen. Zadruge vidi kot izboljšave večine trenutnih kapitalističnih ureditev, vendar opozarja, da je pri tem treba upoštevati njihove omejitve. Po eni strani jih dojema kot organizacije, ki delavcem lahko zagotovijo večje blagostanje (na račun delitve presežka) in jim omogočajo, da zavzemajo aktivno vlogo pri organizaciji in vodenju dela, kar posledično preprečuje njihovo odtujitev od dela in jim daje možnost, da uveljavijo svoj intelektualni prispevek. Po drugi strani zaznava omejitve pri uveljavljanju zadružništva v splošni družbeni ureditvi. Meni namreč, da pritiski konkurence in marketinške zahteve v ekonomiji, ki sledijo izključno premisi maksimizacije dobička, omejujejo možnosti, ki jih imajo zadruge v takšni ureditvi.[5]
Na drugi strani se Slapnik (2013) med drugim osredotoča tudi na družbeno vlogo, ki jo imajo zadruge. Trdi, da zadruge niso nikoli imele zgolj vloge ekonomskih subjektov, temveč so bile poleg tega usmerjene tudi v reševanje težav lokalnih skupnosti ali drugih pomoči potrebnih deležnikov. Njihovi družbeni učinki naj ne bi bili zgolj posledica, dodatna značilnost, temveč njihova dodana vrednost. Ti učinki so odvisni od konteksta delovanja zadruge, časa in vrste zadruge. Včasih zadruge predstavljajo institucionalni odgovor na razmere pomanjkanja, ki prizadenejo in ogrožajo določeno skupino ljudi. Slapnik dalje navaja, da je mogoče na podlagi zgodovinskih dokazov trditi, da so, v primerjavi s profitno usmerjenimi organizacijami, zadruge bolj vključujoče in sledijo ciljem, ki so v splošnem družbenem interesu. Finančne zadruge na primer pomagajo premagovati finančno izključenost, potrošniške omogočajo dobavo dobrin in skrbijo za gospodinjstva, kmetijske samostojnim kmetom pomagajo pri prilagajanju na trg itd.[6]
V povezavi z družbenimi učinki zadrug ne gre zanemariti njihove odpornosti napram zunanjim ekonomskim pretresom in cikličnosti gospodarstva. Številna poročila, ki se nanašajo na različne panoge zadružne dejavnosti, so namreč pokazala, da so zadruge v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti v zadnji gospodarski krizi izkazale precejšnjo odpornost, kljub temu da je ta prizadela tudi njih (Kot zanimivost: v Kanadi so rezultati vladne raziskave pokazali, da je po treh letih od ustanovitve preživelo 75 odstotkov zadrug, medtem ko je ta delež med drugimi podjetji znašal 38 odstotkov. Po desetih letih je delovalo še 44 odstotkov zadrug in le 20 odstotkov podjetij. Če njihovo obstojnost gledamo na daljši rok, ugotovimo, da je bilo kar 25 zadrug, ki delujejo še danes, ustanovljenih v 19. stoletju, 67 v prvi polovici 20. stoletja ter 38 med letoma 1950 in 1980).[7]
Zadružništvo v Sloveniji
Število zadrug se v Sloveniji iz leta v leto povečuje. Podatki AJPES za leto 2017 kažejo, da smo imeli pri nas 420 zadrug (leta 2016 407, 2015 385, 2014 332 itd). Kljub rasti števila zadružnih organizacij, se žal zaposlenost v njih zmanjšuje (lansko leto so slovenske zadruge zaposlovale 2999 ljudi, kar pomeni 0,36 odstotka vseh delovno aktivnih).[8]
Sicer pa slovenske zadruge vedno bolj preraščajo okvire nekdaj tradicionalno zadružnih panog, kot sta kmetijstvo in gozdarstvo (čeprav jih v primarnem sektorju še vedno deluje največ). V zadnjih šestih letih so zadruge nastajale tudi na področju storitvenih dejavnosti (oblikovanje, trgovina ipd.), hkrati so se začele širiti tudi na področje socialnega podjetništva, saj imajo številne tudi status socialnega podjejta. Vseeno ostaja še veliko neizkoriščenega potenciala za razvoj in aplikacijo modela v mnogih panogah in v povezavi z različnimi družbenimi problemi. Med panoge, ki izkazujejo velik potencial za razvoj zadružništva, sodita na primer panogi turizma in socialnih storitev, medtem ko zadruge lahko predstavljajo tudi rešitev za stanovanjsko problematiko, problematiko samozaposlenih, prekarizacijo delovne sile in zaposlovanje mladih ter tudi starejših rizičnih skupin.
Med novejše slovenske zadruge, ki so nastale v zadnjih šestih letih in delujejo na netradicionalno zadružnih področjih, spadajo na primer Zadruga oblikovalcev Zoofa, ki povezuje modne oblikovalce, Kooperativa Dame, ki deluje na področju gostinstva, ter Zadruga Buna, ki se ukvarja z uvozom kave iz pravične trgovine.
Zgodbo o nastanku zadruge Soglasnik sem opisala na začetku. V dobrih štirih letih delovanja smo spoznali, kako zadružna načela delujejo v praksi, in dokazali, da je mogoče z zadružnim modelom konkurirati tudi v panogi, v kateri vlada izjemna konkurenca z močnimi cenovnimi pritiski. Soglasnik je tako združil 15 posameznikov in spremenil prej atomizirano delo posameznikov v skupnost, ki lažje kot vsak zase konkurira na trgu in se bori za pravičnejše delovne pogoje ter boljše plačilo.
Navsezadnje tudi pregovor pravi: Če bi rad šel hitro, pojdi sam. Če bi rad šel daleč, pojdimo skupaj.
Petra Krapež, prevajalka za angleški, italijanski in slovenski jezik, članica Jezikovne zadruge Soglasnik
Viri:
- Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Dostopno na https://www.ajpes.si/ (Zadnji dostop: 3. 9. 2018).
- International Co-operative Alliance. What is a cooperative? Dostopno na: https://www.ica.coop/en/what-co-operative-0 (Zadnji dostop 29. 8. 2018).
- Marcuse, P. (2015). Cooperatives On the Path to Socialism?. Monthly Review, 9(66).
- McDonnell, D., Macknight, E. & Donnelly, H. (2012b). Co-operative Entrepreneurship: Co-operate for growth. b.k.: CETS (Co-operative Education Trust Scotland).
- Pahor, M. (2014). Zadružništvo v 21. stoletju. Ekonomska demokracija, 18(5).
- Sanchez Bajo & Roelants. (2015). Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa. Ljubljana: Modrijan.
- Slapnik, T. (2013). Spodbujanje in razumevanje zadrug za boljši svet (2). Ekonomska demokracija, 1(17)
[1] Mednarodna zadružna zveza (International Co-operative Alliance).
[2] McDonnell, Macknight in Donnelly. Co-operative Entrepreneurship: Co-operate for growth. CETS (Co-operative Education Trust Scotland) (2012).
[3] Slapnik, Tadej. Spodbujanje in razumevanje zadrug za boljši svet (2). Ekonomska demokracija, 1(17). (2013).
[4] Pahor, Marko. Zadružništvo v 21. stoletju. Ekonomska demokracija, 18(5). (2014).
[5] Marcuse, Peter. Cooperatives On the Path to Socialism?. Monthly Review, 9(66). (2015).
[6] Slapnik, Tadej. Spodbujanje in razumevanje zadrug za boljši svet (2). Ekonomska demokracija, 1(17). (2013).
[7] Sanchez Bajo & Roelants. Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa. Ljubljana: Modrijan (2015), 167, 168.
[8] AJPES, 2017.
