Gibanje za dostojno delo in socialno družbo se s problematiko prekarnosti ukvarja že od januarja 2011. Že od svojega začetka je društvo prepletalo svoje delovanje s teoretičnim in strokovnim spoznavanjem prekarnega dela, poleg tega pa je gradilo na terenskem delu in neposrednem stiku s prekarnimi delavci. Iz terenskega delovanja Gibanja je tako oktobra 2016 izšel Sindikat prekarcev, ki si je za glavno nalogo zadal samoukinitev – ko bo tako uspešen, da bo prekarnost odpravljena, se bo ukinil. V tem prispevku ne bomo šli v to smer, bomo pa nakazali nekaj ukrepov, ki smo jih na društvu prepoznali kot ključne za blaženje posledic prekarnega dela. Ti ukrepi se že nekaj časa v taki ali drugačni obliki valjajo tudi v javnih razpravah, nekaj od teh zahtev pa je naslovil tudi Sindikat prekarcev decembra lani, ko je organiziral prvi shod prekarcev v zgodovini Slovenije.[1]
Minimalna urna postavka bi bil eden od ukrepov. Ker smo o tem že pisali,[2] se pri tej temi ne bomo dolgo ustavljali. Ideja je preprosta: ker prekarci nimajo zakonsko predpisane minimalne urne postavke, se pogosto dogaja, da si medsebojno zbijajo ceno v tej dirki proti dnu. Urne postavke so tako sramotno nizke, prekarci pa živijo pod nivojem dostojnega preživetja. Samozaposleni so na primer med tistimi oblikami dela, ki imajo najvišjo mejo tveganja revščine. Minimalno urno postavko lahko razumemo tudi kot mehanizem, s katerim bi zmanjšali prekarnost, saj bi v primeru, da bi bila minimalna urna postavka postavljena višje od stroškov za pogodbo o zaposlitvi, tudi način, s katerim bi prisilili delodajalce, da začnejo zaposlovati prekarce na podlagi pogodbe o zaposlitvi – sploh v tistih primerih, ko delajo pod delodajalčevim nadzorom in v njegovem delovnem procesu.
Drug ukrep bi bilo bolniško nadomestilo za prekarne delavce. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je povprečno ena odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe v letu 2017 v Sloveniji trajala 15,33 dni.[3] Ko je prekarni delavec bolan, v času odsotnosti navadno ne dobi nadomestila za ta čas. Kot samostojni podjetnik mora celo kljub bolezni konec meseca plačevati visoke prispevke (ironično tudi v zdravstveno blagajno), katerih seveda ne more plačati, če ni opravljal dela. Daljša bolniška odsotnost lahko pomeni tudi izgubo pomembnih strank. Bolezni se zato večina prekarcev boji. Prekarci si prav tako težko privoščijo dopust (podobni razlogi kot pri bolniški odsotnosti), prav tako velikokrat delajo bolni – lahko si predstavljamo, kakšne dolgoročne učinke bo to imelo na zdravje državljanov in zdravstveno blagajno. Vsi prekarni delavci bi zato morali biti upravičeni do bolniške odsotnosti. Ali si namreč lahko privoščimo, da varčujemo na zdravju ljudi?
Tretji ukrep za blaženje posledic prekarnega dela bi lahko bilo bolj progresivno plačevanje prispevkov. Trenutno samozaposleni plača 370 € prispevkov tudi v primeru, če tisti mesec zasluži 0 €. To pravzaprav pomeni, da vsak samozaposleni začne mesec s 370 € minusa, preden sploh lahko začne služiti za položnice in preživetje. Prispevki bi morali biti precej bolj progresivni. Če se namreč zgodi, da samozaposleni ne plača prispevkov, mu FURS blokira bančni račun, vsak nadaljnji mesec, ko prispevki niso plačani, pa se zaračunavajo še obresti. Če se prekarni delavec znajde v poslovnih težavah, ki seveda niso vedno odvisni od njega samega (na primer v primerih, ko naročniki ne plačajo opravljenega dela), se lahko hitro zgodi, da državi dolguje več tisoč evrov. Četrti ukrep bi moral biti razmislek o nadomestilu za brezposelnost. Trenutno je to nadomestilo praktično nedosegljivo za mnoge prekarce, zato so še bolj pripravljeni delati pod ceno, da bi le dobili naročilo. Pravzaprav si prekarci želijo obdobij, ko bo dela preveč in bodo močno izčrpani, saj takrat vsaj dobijo plačilo. Vmesna obdobja, ko so brez dela, so za njih prava muka. Peti ukrep pa bi moral biti okrepljen Inšpektorat za delo. Prekarci so na primer v primeru prikritih delovnih razmerjih zakonsko zaščiteni, a ima inšpektorat čisto premalo kadra, da bi učinkovito nadziral in brzdal delodajalce.
[1] GDDSD. Shod prekarcev v podporo trafikantom. Zahteve in kontekst sta dostopna na: https://socialna-druzba.si/events/2164_protestni-shod-v-delavsko-podporo-trafikantkam-in-trafikantom/ (Zadnji dostop 26. 9. 2018).
[2] Brezar, Borut. Minimalna urna postavka. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/2755_minimalna-urna-postavka/ (Zadnji dostop 26. 9. 2018).
[3] Nacionalni inštitut za javno zdravje. Kazalniki bolniškega staleža po spolu in skupinah bolezni, Slovenija, letno. Dostopno na: https://podatki.nijz.si/Selection.aspx?px_path=NIJZ%20podatkovni%20portal__1%20Zdravstveno%20stanje%20prebivalstva__07%20Bolni%C5%A1ki%20stale%C5%BE&px_tableid=BS_TB1.px&px_language=sl&px_db=NIJZ%20podatkovni%20portal&rxid=8e9522fb-8673-476d-9cff-f23eea9144fd (Zadnji dostop 26. 9. 2018).
