Sabina Carli
Z veliko internetno akcijo smo Slovenci pred nekaj meseci iskali glagol, ki bi nadomestil besedno štravbo opravljati-prostovoljno-delo. In kljub temu, da si zlomim jezik, preden glagol “prostovoljiti” spravim z jezika, me je prav to spodbudilo k razmisleku o prostovoljnem delu in njegovem pomenu, predvsem o pomenu za posameznika, ki vstopa na trg dela.
Nedavno je mag. Andrej Šircelj v svojem intervjuju dejal, da bodo mladi morali “v življenju imeti oziroma se priučiti za več poklicev”. Ker mladi očitno trenutno niso dovolj fleksibilna delovna sila. Ker se iz medicinske sestre niso sposobno čez noč preleviti v strojnega inženirja?
Če kdo predstavlja fleksibilno delovno silo, so to mladi, ki na trg dela vstopajo dandanes. 16,7 odstotkov aktivnega prebivalstva Slovenije je zaposlenih za določen čas, od tega je 66% le-teh mlajših od 35 let. Da na tem mestu niti ne načenjam prisilne espeizacije, ki delodajalcem omogoča preprosto zaposlitev samostojnega podjetnika, s katerim lahko kadarkoli prekinejo sodelovanje in imajo do njega že v splošnem manj obveznosti. Vse več je delovnih mest, do katerih ne vodi specifična smer izobrazbe, pač pa zaključena določena stopnja izobrazbe, poleg nje pa čim več delovnih izkušenj in neformalnih znanj. In ker je učinkovit sistem pripravništev in praks v Sloveniji še v veliki meri v povojih (sploh če se ozremo na plačana pripravništva) je treba izkušnje iskati drugje.
Raziskava Eurobarometra je pokazala, da delodajalci pri iskalcih zaposlitve iščejo predvsem sposobnost branja in pisanja, znanje tujih jezikov, spretnost s številkami in t.i. matematične kompetence, dobro računalniško pismenost, komunikacijske sposobnosti, sposobnost timskega dela, organizacijske in vodstvene sposobnosti, analitično razmišljanje in učinkovito reševanje problemov. Da so našteta znanja in spretnosti poleg papirja, na katerem je napis Diploma, praktično nujna, ko se na razpis za delovno mesto prijavljajo v družbi še 100 sebi na moč podobnih profilov, postaja jasno skoraj vsem mladim, večjega razmisleka pa je potrebno vprašanje, kje ta znanja pridobiti in kako jih predstaviti.
Eden izmed ključnih načinov je prostovoljstvo, denimo delo v mladinskih organizacijah. Dejstvo je, da te večinoma predstavljajo odličen odraz delovnega okolja, v katerem lahko mladi participirajo še preden dosežejo želeno stopnjo izobrazbe. Mladinske organizacije svoje delo in program usmerjajo v mlade, hkrati pa mladi v njih zavzemajo tako izvedbene kot tudi odločevalske pozicije. Kot je v raziskavi Vpliv neformalnega izobraževanja v mladinskih organizacijah na zaposljivost mladih, ki jo je izvedel Evropski mladinski forum, zapisal eden izmed udeležencev s strani delodajalcev, je razvidno, da so mladi, ki so delali v mladinskih organizacijah bolj sposobni prevzemati odgovornost, delati v timu in svoje delo organizirati tako, da prinaša uspehe.
Vsekakor ne gre spregledati tudi učinkov, ki jih ima lahko angažma mladih aktivistov v lokalnem okolju – če so le-ti le dovolj vztrajni in če jih to lokalno okolje sprejme kot tiste, ki jim je vredno prisluhniti. Prostovoljci in prostovoljke lahko s svojimi dejavnostimi izboljšujejo kakovost življenja v družbi, predstavljajo lahko tako samostojno kot tudi dodatno dejavnost, konec koncev pa z njimi razvijajo vrednote solidarnosti in socialnega napredka.
Dilema, na katero ob vsem tem naletim pa je, ali si povprečen študent ali študentka v Sloveniji prostovoljni angažma sploh lahko privošči. Obseg štipendij se z zaostritvami cenzusov zmanjšuje, že davno tega obljubljenega paketa 10.000 novih štipendij pa tako ali tako ni na spregled. Socialnih transferov, ki bi varnost zagotavljali približno 81% študentov in študentk, ki niso prejemniki katere izmed štipendij, prav tako ne. Tisti, ki opravljamo študentsko delo pa smo tako ali tako trn v peti državi, hkrati pa zaradi nerealizirane enotne evidence vpisov, ki bi iz bazena študirajočih odstranila (ocenjeno) tretjino študentov, ki so vpisani le fiktivno, tudi medvedja usluga nam samim.
Pa vendar je med 280.000 in 350.000 (ocene) prostovoljcev dokaz, da je mogoče. Ukrepi, ki nas na prvo žogo sicer predvsem razsrdijo, pa pogosto le še podžgejo željo v civilni družbi in nevladnem sektorju delati drugače – nemalomarno, usklajeno in dobro.
