Boštjan Jurič
V času, ko se mladi, sposobni in željni dela vprašujemo, kako zagotoviti vsaj osnovne pogoje, da si ustvarimo družino, za katero bi bil po vseh, tako bioloških kot socialnih kriterijih že čas, pa pri tem ne najdemo ustreznih odgovorov, se je najbrž treba vprašati, kje smo zgrešili.
Nekateri bodo gotovo dejali, da smo mladi danes preveč razvajeni, pa da imamo vsega preveč, pa da tudi njim ni bilo prizanešeno… Drži sicer, da nam ni bilo treba tolči lakote, po večini smo imeli tudi dokaj brezskrbno otroštvo in mladost. Toda mar to pomeni, da smo si takšno brezizhodno stanje, kot smo mu priča danes, ‘zaslužili’, ker smo nekje ob rojstvu vzeli lepo otroštvo na ‘kredit’?! Smo torej krivi, da v svoji najbolj produktivni dobi nimamo tako rekoč ničesar in da trenutno ni obetov, da bi se to v kratkem spremenilo?!
Mehanizem, ki tiči za takšnim obtoževanjem in pripisovanjem krivde oz. ‘osebne odgovornosti’, bi bržkone lahko iskali vse do izvorov naše skupne evropske kulture – v krščanstvu in njegovem ‘izvirnem grehu’. Da pa ne zajadramo v pretirano metafizične vode, se zazrimo raje v bližnjo preteklost. Razcvet kapitalističnega Zahoda po drugi svetovni vojni so spremljale sociološke teorije, ki so se navdihovale pri dominantni ekonomski vedi in so dokazovale, da je stanje relativne blaginje in razrednega kompromisa pravzaprav inherentna lastnost samega kapitalizma (pri čemer so ‘pozabljali’, da so vse pravice in socialne pravice pravzaprav rezultati trdih bojev). Vendar naj bi ljudje »družbe izobilja« postajali preveč razvajeni in pogoltni, gospodinjstva naj bi s svojim razuzdanim potrošništvom zapravljala čez svoje zmožnosti, podobno pa čez mero zapravljajo posamezne države in trošijo na nepotrebnih socialnih transferjih. Vsa ta naša lastna nezmernost in pretirano udobje sta nas torej pahnila iz »zlate dobe kapitalizma«. Sedaj smo dolžni sprejeti ‘pokoro’ za svoje razuzdano potrošništvo v preteklosti in prevzeti nase varčevalne ukrepe, ki terjajo svoj davek – ukinitev socialne države. Pri nas je takšna neoliberalna retorika sicer prišla do besede relativno pozno, saj so zaradi prejšnjega sistema, v katerem je bila zavest o razrednem boju vsaj formalno prisotna, ti procesi nekoliko zakasnili. Verjetno pa je to razlog, da se za njihovo legitimacijo nekateri tako radi ozirajo na zahod, predvsem proti Nemčiji.
Obe logiki sta precej podobni, temeljita pa na predpostavki, da je takšna ureditev, kot jo poznamo, naravno dana in sploh edina mogoča. Krivca je torej mogoče iskati in najti izključno med socialno šibkejšimi. Elite, ki ta sistem poganjajo, so iz tega procesa avtomatsko izvzete, kot akumulatorji kapitala imajo nekakšno ‘kapitalistično imuniteto’. Največji problem je v tem, da smo to tudi sami povsem ponotranjili; verjamemo, da smo krivi, da moramo varčevati, čeprav nimamo s čim, da je ukinjenje socialne države v dobro nas vseh. Krivci smo tako lahko samo mladi, socialno šibkejši in manj premožni – skratka velika večina. Edina debata, ki jo je sploh mogoče uvrstiti na dnevni red je, ali bi morali varčevati tudi tisti premožnejši, nekakšen zgornji srednji razred ter ali prodati prav vse družbeno premoženje (katerega lastnik bi naj bili vsi člani družbe – torej tudi večina!), ki je še kaj vredno ali vendarle nekaj drobtinic ohraniti. Z drugimi besedami: gre za izbiro med dvema vrstama kapitalizma. Na izbiro imamo bolj ali manj brutalni kapitalizem. Pri tem moramo tudi »imamo« jemati precej pogojno; vsakodnevno nas namreč prepričujejo, da to niso odločitve, ki bi jih lahko sprejeli. To lahko storijo le elite, ‘posvečeni’, ki očitno edini lahko razumejo ‘naravne’ potrebe in težnje sv. trga! Seveda pa je vedno manj dvoma, kakšen je glavni interes teh elit: akumulirati moč in kapital in še več moči in kapitala, ki jim bo omogočil brezskrbno vladanje in izkoriščanje, kar prinese še več moči in kapitala…
Vendarle so tudi vodilne elite začele postajati vse bolj nepotrpežljive in neprevidne. V obdobju »družbe izobilja«, o kateri sem govoril zgoraj, so zaradi nedavnih pretresov še nekako razumeli, da morajo zavoljo relativnega miru v družbi ljudstvu vendarle dati nekaj drobtinic s svoje mize. Res je, da se je v tem času ljudstvo povsem demilitariziralo in logiko elit sprejelo kot svojo perverzno logiko. Vendarle pa so se ljudje začeli počasi zopet prebujati. Postaja namreč vse bolj jasno, kam želijo peljati našo družbo: nazaj v sužnjelastniški kapitalizem, kjer bodo delavci zaradi pritiska »rezervnih armad delavcev« (danes jih imenujemo ‘brezposelni’) in posledično zaradi grožnje z izgubo dela in s tem revščine pripravljeni delati po 14 ur na dan za minimalno mezdo. Vse bolj tudi ugotavljamo, da kapitalizem ni nekakšen naravni red in kapital ni amorfen proces, temveč da oboje poganjajo določene interesne skupine. Prej ali slej se bomo z njimi morali soočiti, če ne želimo zaplavati nazaj tja, od koder smo nekoč že izšli.
To, kar se dogaja na ulicah in kar se ima namen v petek zopet zgoditi, je šele prvi korak. Prvi posamezniki in nekatere skupine so se počasi začele zavedati, kaj se dogaja pod pretvezo »izrednega stanja«. Res je, kot govorijo vladajoči, da je to samo manjšina. Vendar do tega, da se bo iz tega rodila kritična masa, manjka le še malo: nekaterim malo poguma, drugim malo kritičnosti, spet tretjim odzvetje še ene izmed pravic… Takrat bomo stali natanko na začetku dolge poti, ko bo treba pretresti vse alternative (ki nedvomno obstajajo!) in se odločiti za najboljšo. Da bomo dosegli ta začetek poti, pa bo morala civilna družba nadaljevati s prebujanjem, zato se nas naj na kulturni praznik v petek zbere na ulici čimveč. Naj to služi drugim tako v premislek, kot spodbudo!
