Pasivna politika zaposlovanja

 LJUBLJANA 11.11.2012
Marko Funkl

Časi, ko so mladi po zaključenem šolanju pričeli svojo pot k osamosvojitvi, se zdijo kot nekaj kar je odšlo (bog ne daj, da bi rekli da je odšlo s prejšnjim režimom, ker s prejšnjim režimom je odšlo vse slabo). Ministrov imamo v Sloveniji vsaj toliko kot imamo recimo nogometnih selektorjev ali generalov-po-bitki). S slednjim seveda ni prav nič narobe, v kolikor gre za »umotvore« lastne produkcije, žal pa je preveč opredeljenih in že »zbrušenih« pogledov na to in ono stvar. Vse prevečkrat javni mediji, ki prejemajo finančne injekcije iz davkoplačevalskih žuljev, taiste »zbrušene« diamante z velikim zanosom in politično korektnimi naslovi raznoraznih kolumn objavljajo in izpostavljajo vsepovprek.

Z vsemi temi različnimi mnenji, idejami, predlogi, obljubami in še čim, v Sloveniji nismo sposobni sestaviti pravične delovne zakonodaje, ki bi hkrati nahranila usta delojemalcev ter omogočila žepom delodajalcev dostojno eksistenco in razumen razvoj. Mar res tega nismo sposobni?

V kolikor pogledamo ukrepe aktivnih politik zaposlovanja (APZ) ugotovimo, da se že nekaj let vrtimo v začaranem krogu. Od neučinkovitih ukrepov, do slabo izkoriščenih ukrepov. Od ukrepov, ki so namenjeni prikrivanju in nerealnemu prikazu stanja na trgu dela, do ukrepov za katere se zdi, da niti predlagatelji ne verjamejo resno v njih. Namenoma želim s tem pisanjem brisati mejo kaj sploh še spada pod APZ in kaj ne! Vsekakor je resen razmislek potreben predvsem trem stvarem – vstopu mladih na trg dela, ponovnem vstopu starejših kvalificiranih delavcev na trg dela ter vse večja prekernost na trgu dela. Ustvarja se nov sloj delavcev – sloj ponižanih in razžaljenih, sloj vseh ki so nemočni. V sistemu ki zagovarja nenehno gospodarsko rast, nenehen dobiček peščice in fleksibilnost predvsem v časih, ko je potrebno zategovanje pasu.

Potiskanje mladih v samostojno podjetništvo je sicer za majhen odstotek novodobnih podjetnikov lahko zelo dober ukrep. Ko pa ti v javnem zavodu ali privatnem podjetju povedo, da boš lahko delal za njih v kolikor odpreš s.p., pa se samo po sebi poraja vprašanja kakšne namene ima takšen delodajalec s takšnim »sodelavcem«. Zanimivo bi bilo spremljati kaj se dogaja z vsemi, ki so v zadnjih letih s pomočjo države odpirali samostojna podjetja. Koliko jih preživi po dveh letih, koliko po petih letih. Koliko jih životari? Koliko se jih vrne po preteku subvencije na zavod za zaposlovanje? Pri koliko takšnih, ki zaprejo s.p. je zavod ali država naredila resno analizo zakaj tak samostojni podjetnik ni uspel? Kakšni so vzroki za tako slabo dolgoročno izkoriščenost takšnih ukrepov?

Po drugi strani se nekako ne morem znebiti občutka, da je včasih težko verjeti uslužbencu v ustanovi kot je slovenski Zavod za zaposlovanje. Modernizacija je beseda, ki ji Zavod že nekaj časa le stežka sledi. Programi bolj kot ne sami ubijajo moralo mladih brezposelnih. Zdi se, kot da je sistem nastavljen na način, da uradniki hitro najdejo odgovore kako oz. zakaj nečesa ne moremo ali do nečesa nismo upravičeni, medtem ko obratno pot – iskanje možnosti kako zadevo urediti za državljana (zmotno se namreč predvideva, da želi vsak, ki vstopi na Zavod za zaposlovanje ali na Center za socialno delo v prvi vrsti namerava opetnajstiti državo). Predvsem je težava v prikazovanju realnega stanja in iskanju dobrih rešitev ter modernizaciji celotnega sistema.

Zanimivo je, kako se uradniki oz. birokrati ne zavedajo možnosti nadgradnje nekaterih ukrepov ali idej, ki pri nas že obstajajo ali so v preteklosti že dobro funkcioniral. Recimo uvajanje plačanega pripravništva, kjer mladi pridejo v stik z delodajalcem, pridobijo delovne izkušnje, hkrati pa jim teče tudi delovna doba. Ali pa recimo ideja socialnega podjetništva – slovenski zakon je, roko na srce, zelo slab in sploh ne spodbuja socialnega podjetništva. Kot ena od možnosti se  je v preteklosti že omenjala krepitev nevladnega sektorja, ki je v Sloveniji najbolj podhranjen z zaposlitvami v celotni EU! S tem je nevladni sektor odličen potencial ravno za diplomante družboslovnih smeri. Žalostno in neverjetno je tudi kako ne znamo nagraditi družbeno aktivnih posameznikov. Beleženje neformalno pridobljenih znanj ob procesu formalnega izobraževanja ima pri nas obrobno vlogo, kako takšna neformalno pridobljena znanja ovrednotiti ter na kakšen način spodbuditi delodajalce, da bodo zaposlovali aktivne mlade. Dokler pa bodo politiki strankarsko kadrovali in v nevladnih organizacijah vedno videli potencialno opozicijo, se v naši deželi slabo piše aktivni politiki zaposlovanja!

Vsekakor pot do rešitve ni enoznačna in lahka, a vendar malce več energije posameznih odločevalcev ne bi škodilo.