Izhodišča za reformo trga dela; Izhodišča ali zgolj izhod po sili razmer?

LJUBLJANA, 20.9.2012
Janez Zemljak, član UO Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, uni. dipl. prav.

Dne 22.6.2012, je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na svoji spletni strani objavilo izhodišča za reformo trga dela. V dokumentu so poudarili, da smo socialni partnerji verjetno pred eno najtežjih nalog v zgodovini socialnega dialoga v Republiki Sloveniji. Kljub neskromni ugotovitvi o pomembnosti zgodovinskega trenutka, vse do danes, socialnim partnerjem konkretnejši predlog še ni bil posredovan. Medtem, ko ga nestrpno pričakujemo, se lahko osredotočimo na izhodišča, ki vsakogar z vsaj bežnim poznavanjem vsebine in smisla dosedanje delovnopravne ureditve težko pustijo ravnodušnega.

Uvodoma je pojasnjeno, da je reforma trga dela logična celota, ki bo spremljala ukrepe za pospeševanje gospodarske rasti, kar si zagotovo vsi želimo, saj z rastjo pride tudi blaginja ter socialna država. Določena jamstva, ki jih omogoča dosedanja delovna zakonodaja so, po mnenju tvorca izhodišč, preživeti mlinski kamni, katerih se moramo nujno otresti, vse to za boljšo gospodarsko rast. Ob misli na mlinske kamne, ki nam onemogočajo brezskrbno življenje, se vsak povprečen Slovenec počuti nelagodno, če ne že kar utesnjeno. Naraven odziv je odstranitev utesnjevalnih elementov, bistveno pa je, da tistih, ki so dejanski razlog za utesnjevanje.

Splošna in večkrat ponovljena besedna zveza je togost trga dela, zlasti pri zaposlitvah za nedoločen čas. V ospredju ugotovitev so tudi primerjalno visoki stroški dela, ki se slišijo resno, saj vsakdo ob stroških najprej pomisli, kako bi jih zmanjšal za dosego enake koristi ali pa z istimi dosegel višjo. Ko pa strošek dela opišemo kot plačilo za opravljeno delo, nadomestilo za prehrano ter prevoz na delovno mesto, ti stroški takoj, vsaj za delavca, dobijo prijetnejši prizvok. Ti visoki stroški so ravno tisto, kar nam je do sedaj (resnično želim verjeti, da vsaj večini) dajalo možnost za dostojno življenje.

Ocena trenutnega stanja kot najpomembnejšo značilnost trga dela v Sloveniji opredeljuje izrazit dualizem oziroma segmentacijo na trgu dela, s čimer označuje razliko v položaju zaposlenih s pogodbami za določen čas in s pogodbami za nedoločen čas.

Kot razlog za porast zaposlitev za določen čas vidi premajhen napredek pri prožnosti zaposlitev za nedoločen čas. Na tej točki izhodišča rahlo zmedejo, saj je povezava med zaposlitvijo za nedoločen čas in prožnostjo vsebinsko gledano nenavadna. Če povečujemo prožnost zaposlitev za nedoločen čas dobimo potemtakem boljšo obliko takšne zaposlitve, katero se, tako predvidevam, pravilneje imenuje zaposlitev za določen čas.

Kaj pa čudovita zaposlitev za določen čas, ob kateri si roke manejo delodajalci in so, poleg tega, da vnašajo v slovenski trg dela neznosen dualizem, kruta realnost zlasti mlajše delovne populacije. Izhodišča jih dojemajo kot skorajda diametralno nasprotje tistim za nedoločen čas, prinašale naj bi nižje pravice iz socialnih zavarovanj, slabši dostop do izobraževanja, itd. Kaj pa o tej dualnosti pravi Zakon o delovnih? Zakon jo skorajda trmasto zanika v 55. členu, kjer jasno pravi, da ste obe pogodbi o zaposlitvi v obdobju njunega trajanja enaki glede pogodbenih obveznosti strank delovnega razmerja. Sama po sebi se sicer ponuja očitna razlika, katero razkrije že njuno ime, pogodba o zaposlitvi za določen čas je po svojem trajanju že ob sklenitvi časovno omejena. Ali ima takšen zaposleni slabši dostop do zdravstva? Ali mu ne pripada nadomestilo za brezposelnost po prenehanju delovnega razmerja, v kolikor si ni našel nove zaposlitve? Ima slabši dostop do izobraževanja? Očitno sem živel v zmoti večino svojega odraslega življenja.

Glavna privlačnost zaposlitve za nedoločen je ravno v neprožnosti, ki jo postavlja v položaj nekakšnega svetega grala večine mladih iskalcev dela. Vsakega, ki se zaposli, sovrstniki z upanja polnimi očmi, vprašajo: »Ali imaš pogodbo za nedoločen čas?«. Pritrdilnem odgovoru vedno sledi odobravajoč pogled, ki vsebuje tudi kanček nevoščljivosti, katero motivira predvsem lastna želja po dosegi takšne zaposlitvene nirvane in je ne gre pretirano zameriti.

Neprožnost delavcu predstavlja varnost, ki pa vsekakor ne sme biti varnost v smislu uživanja na delovnem mestu vsem vnemar ter tako vse do sladke in čimprejšnje upokojitve, temveč zgolj odstranitev negotovosti, ki izvira iz časovne omejitve. Takšna varnost zaposlenemu omogoča boljše pogoje za razvoj in večjo delovno uspešnost, če hočete tudi večjo vnemo.. Kdor je dosego takšne zaposlitve dojel kot vozovnico v obdobje brezskrbne dremotnosti in pri tem zanemarjal svoje delovne obveznosti, se je lahko kaj hitro, skladno z veljavno zakonodajo, znašel v okviru zakonsko določenih postopkov, ki so lahko pripeljali vse do redne, z odpovednim rokom, ali izredne odpovedi delovnega razmerja, kjer odpovednega roka ni.

Tudi tisti, ki svoje delovne obveznosti opravljajo vestno ter morda presegajo vsa pričakovanja delodajalca, ne morejo biti prepričani, da bodo pokoj dočakali ravno v tej službi. Navsezadnje smo dnevno priča odpuščanjem iz poslovnih razlogov, ki pridejo z racionalizacijo stroškov, zlasti kadar podjetje žal ne posluje več tako dobro, kakor je v preteklih obdobjih. Kako je to sploh mogoče, ko pa jih je njihova zaposlitev za nedoločen čas opredeljuje kot izjemno rigidne? Takšnih bivših rigidnežev je ob vsakodnevnih stečajih podjetij žal vse več, kmalu preveč.

Tudi delavci lahko zaposlitev za določen čas odpovedo in gredo drugam, saj na svoje delovno mesto niso prikovani, vsekakor pa so vezani na možnost izbire oziroma podrejeni razmerju med ponudbo dela ter iskalci zaposlitve. Bolj kot ponudba presega iskalce, večja je svoboda pri izbiri in obratno. Na kratko; rigidnost ne ščiti pred odsotnostjo ponudbe. Nezaposleni tako ni prvenstveno omejen z rigidnostjo drugih temveč z realno ponudbo dela, ki opredeljuje njegovo delovno okolje. Rigidnost skrbi predvsem tiste oportunistično naravnane delodajalce, ki se ne želijo obremenjevati z izvajanjem postopkov za morebitno redno ali izredno odpoved delovnega razmerja. Večja lahkotnost za slednje vsekakor izhaja iz vsakokratnega podaljševanja zaposlitve za določen čas. Po prvotni omami sledi ogorčena ugotovitev le-teh, da je zaposlitev za določen čas omejena in to celo z zakonom, saj delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v zakonsko določenih izjemah.

Ravno zaradi teh izjem precej delodajalcev bije plat zvona ter vzroke krize išče v delavcih, ki si želijo zgolj delati in če se le da se s tem preživeti, vse skupaj karseda dostojno.

Glavno izhodišče za spremembo zakona predstavlja vpeljava koncepta »enotne pogodbe za nedoločen čas«. Odličen koncept, bi pomislil vsakdo ob pomenljivem nazivu. Kaj pa vsebina? Pogodbe za nedoločen čas naj bi postale pravilo, sklepanje pogodbe za določen čas bi bilo tako zgolj izjema in samo ob objektivnih razlogih. Saj smo na že Švedskem, boste rekli. Zakaj se teh sprememb sploh bojimo? Izhodišča pojasnijo, da bo takšna pogodba razdeljena v tri različna obdobja, vsako s svojimi pravili glede dolžin trajanja, odpovednih rokov ter odpovednih razlogov. Prvih pet mesecev je poskusnih, redna odpoved te lahko doleti kadarkoli in brez navedbe razloga, odpovedni rok je med 10 ter 14 dni. Dosedanja ureditev predvideva poskusno obdobje, ki je del pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas in lahko traja največ 6 mesecev, delavec lahko pogodbo odpove kadarkoli, delodajalec pa samo ob prenehanju poskusnega dela, predčasno samo zaradi izrednih odpovednih razlogov ali če je delodajalec sam v postopku prenehanja ali prisilne poravnave.

Zatem naj bi nastopilo obdobje v trajanju do 24 mesecev t. i. prilagoditveno obdobje, kjer je »do« zgolj okrasek, saj si lahko mislimo, da bodo nekateri delodajalci v negotovih razmerah izkoristili najdaljši možen rok. Dejansko se bo obdobje dela za določen čas podaljšalo s sedaj največ 24 mesecev na 29. Delodajalec, ki je že sedaj delavca nameraval zaposliti za nedoločen čas, bo enako storil tudi po morebitnih spremembah, delodajalec, ki takšnega namena nima, bo pridobil dodatnih 5 mesecev, delavec pa dodatnih 5 mesecev negotovosti. Odpovedni roki zaradi poslovnih razlogov ali nesposobnosti so do 25 let delovne dobe daljši od trenutnih minimalnih, predvidenih z zakonom, v grobem 15 dni ali več, v primeru krivdnih razlogov pa so po 5 letih daljši za 3 dni, prej pa sprotno naraščajo, medtem ko sedanji zakon ves čas predvideva 30 dni. Predvidena podaljšanja je potrebno pozdraviti.

Sprememba na slabše pa je predvidena za delavce, ki delajo že več kot 25 let, saj se odpovedni roki skrajšujejo iz 150 dni pri poslovnih razlogih in iz 120 pri razlogu nesposobnosti, obakrat na 90 dni. Zadnje ni skladno z željo po čim lažji reintegraciji preko vključevanje v aktivnosti, ki omogočijo novo zaposlitev. Starejši kot je delavec, težje se prilagaja in pridobiva nova znanja, posledično je tudi njegova motivacija slabša. V luči podaljševanja delovne dobe in zviševanja upokojitvenega praga bo delavcev z delovno dobo nad 25 let vedno več. Razlog za skrb se ponuja sam po sebi.

Izhodišča predvidevajo poenostavitev postopkov redne ter izredne odpovedi, predvsem se opusti obveznost predhodnega opozarjanja delavca v zvezi s ponavljanjem kršitev pri krivdnem razlogu ter opustitev delodajalca, da pri poslovnem razlogu oz. razlogu nesposobnosti pred odpovedjo preveri možnost zaposlitve delavca na drugem delovnem mestu ali možnost prekvalificiranja oziroma dokvalifikacije. Oba odpadeta, če se pogodba sklene za dlje od 24 mesecev, za obe obdobji pa so predvidene poenostavitev zagotovitve pravice delavca, da se izjavi o očitanih kršitvah oziroma o razlogu nesposobnosti, opustitev zakonskega določanja roka za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga, poenostavitev obrazložitve odpovedi razmerja z navedbo zgolj dejanskih razlogov ter ob razlogih za izredno odpoved možnost redne odpovedi brez predhodnega opozarjanja delavca.

Trenutni zakon o delovnih razmerjih je iz vidika izhodišč potemtakem premalo poenostavljen, saj priznava, da je razmerje med delavcem in delodajalcem neenakopravno, ker je moment moči na strani delodajalca, kar je razlog, da v določenih segmentih na prvo mesto ne postavlja poenostavitev, ampak delavca raje dodatno zaščiti pred morebitno samovoljo ekonomsko neprimerno močnejšega delodajalca, ki ga morebiti dodatno opogumi še presežek iskalcev njegove ponudbe, ki se v trenutnih gospodarskih razmerah še povečuje. »Poenostavitev« je mogoče dojeti kot šaljivo poimenovanje krčenja pravic delavcev, ob čemer pa sedanjim in bodočim delavcem verjetno ni do smeha.

Da je vrag vzel šalo postane jasno pri izhodišču, ki se nanaša na odmor med delovnim časom. Pomisleki glede plačanega odmora se piscu izhodišč pojavljajo zlasti ob skrbi ali je odmor res namenjen počitku ter prehrani. Na to ga morebiti napeljuje množica delavcev, ki niso nikoli lačni, še manj pa utrujeni… Vsekakor je po izhodiščih bolje, da se odmor ne všteva v delovni čas, se pravi ni plačan, kar lahko pomeni zgolj dvoje: podaljšanje delovnega časa iz 8 ur na 8 in pol za isto plačilo ali pa 8 urni delavnik za 6,25% nižje plačilo. Logično nadaljevanje neplačanega odmora, ki bo verjetno sledilo v kratkem, je odvzem nadomestila za malico, kar še dodatno znižuje realni prihodek delavca. Ob povedanem se kar sam ponuja prizor iz katerega od temačnih filmov, ki prikazujejo delavce v času po razmahu industrijske revolucije kako so izmučeni lahko počivali samo po koncu 14 urnega delavnika preživetega za enem izmed hrupnih ter nevarnih strojev.

Od takrat je minilo precej časa, delavci so v boju za svoje pravice dosegli marsikaj, pa vendar nič takega, kar se ne bi dalo odpraviti z nekaj dobro umerjenimi zakoni, katere opravičujejo trenutne gospodarske razmere. V kolikor bo delo ostalo dostojno, bo tudi družba socialna. V nasprotnem primeru bodo morda v zgodovinskih knjigah o 21. stoletju lahko brali kot o izgubljenem stoletju. Še vedno mu bo sledilo 22. stoletje, ki bo tako morda zopet stoletje boja za pravice, dostojno delo in socialno družbo. Upanje na takšen preobrat nam vedno ostane.