LJUBLJANA, 13.6.2011
Nataša Pucelj
Propad industrije gradbeništva: Vegrad in CPM v stečaj, SCT je naslednji na vrsti, ostali komaj živijo. Afera Hypo Alpe Adria banke, Merkur smo že skoraj pozabili… Kje si ”cool”, če veliko uničiš, pokradeš in spraviš delavce na socialno pomoč? Ja, v Sloveniji vendar! Premier Pahor pa: ”So what?”. Bi radi kaj povedali? No, bomo imeli referendum. Do zdaj smo jih preživeli že lepo število, začelo se je namreč z referendumom o malem delu, nadaljevalo z odločanjem o pokojninski reformi, o delu na črno, imeli smo tudi referendum o arhivih. Čemu smo izvolili poslance, in to kar 90, če pa moramo o vsem odločati še volivci, za vsak referendum pa gre dobre 4 milijone EUR? Zakaj jih potem imamo, poslance namreč? Od gimnazijskih maturantov do doktorjev znanosti, ampak odločanje pa kar prelagajo na ljudstvo. In na koncu ljudske volje celo ne upoštevajo, če se spomnimo na referendum o trgovinah, ki naj ne bi bile odprte ob nedeljah. Zdaj pa nakupovalni centri pokajo po šivih, še parkirišče se v nedeljo komaj dobi, želeli smo pa njihovo zaprtje…
Tej državi očitno manjka nekdo z vizijo, inteligenco in predvsem voljo povezati državljane in jih popeljati iz sedanje apatije. Bojim se, da smo na poti, ali še bolje rečeno, niti nismo na poti, stojimo na mestu, naprej pa ne moremo, ker nas je bodisi strah bodisi, ker nimamo moči…
Padla je tudi pokojninska reforma, ki smo jo državljani zavrnili na referendumu. Najbrž se vsi strinjamo, da je nekaj na tem področju potrebno spremeniti. Pokojninska reforma je nujna, vendar ker predlagani zakon ni prinašal celovite rešitve, ampak bi le polnil pokojninsko blagajno, ki je prazna, je bil na referendumu 5.6.2011 zavrnjen z veliko večino glasov volivcev. Makroekonomsko je rešitev torej ustrezna, mikroekonomsko pa ne odpravlja nobene od velikih krivic, ki se vlečejo že od osamosvojitve naprej.
Predlagana sprememba pokojninske zakonodaje je pomanjkljiva tudi zato, ker sploh ni upoštevala pripomb sindikatov in delodajalcev, vlada je znova padla na preizkusu socialnega dialoga. Ker socialnega dialoga ni, so posledice takšne kot so, nezadovoljstvo je tu s tem tudi referendum. Ne gre le za francosko-nemški vlak, gre tudi za slovenskega, zato je pomembno, da bi dosegli kar najširše soglasje. Odpirati je potrebno nova delovna mesta, spodbujati zaposlovanje mladih, saj bomo le tako lahko napolnili pokojninsko blagajno. Povečati je potrebno število aktivnega prebivalstva, vendar to ne more biti prioriteta zgolj ministra za delo, družino in socialne zadeve, ampak vseh članov vlade, ki pa se raje ukvarjajo sami s sabo in z lastno samopodobo, kot pa da bi storili kaj v smeri reševanja Slovenije iz krize, v kateri se je znašla. Rešitve ne padejo iz neba, zato bi bilo mogoče vredno razmisliti o konkretnih predlogih, tudi tistih z nevladne strani, ki so marsikdaj prezrti ravno zato, ker niso vladni. Več glav več ve, zato je zdaj zadnji čas za sodelovanje vseh, ki lahko pripomorejo k pozitivnim spremembam, ki so tako nujne!
Na mladih svet stoji, zato je zdaj naš čas, da dokažemo, česa smo sposobni!
