Strah

LJUBLJANA, 23.3.2011
Študent iz Haloz

Dolgo časa samo spremljam politično dogajanje na področju Zakona o malem delu, zdaj pa me postaja strah. Laž na laž, na koncu že več ne vem komu naj verjamem. Sprašujem se ali oni sploh vedo kaj počnejo? Vendar to ni nič ob strahu, da se bo moje življenje drastično spremenilo, če zakon stopi v veljavo.

Namreč sem študent na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, drugače prihajam iz Haloz. Doma mene in še dve mlajši sestri preživlja brezposelna mama samohranilka. Kolikor lahko, skrbi za kmetijo in hrano, ki jo pridela doma, za vse ostalo sem tukaj jaz. Trenutno živim v študentskem domu in dobivam državno štipendijo, s katero si skušam pokriti stroške prevoza in študentskega doma, več velikokrat ne ostane. Žal mama sama ne zmore sama preživljati mlajših sester, seveda jima ne more privoščiti tudi nič dodatnega. Zato že iz gimnazijskih časov redno opravljam študentsko delo. Delo, za tistega, ki želi delati se vedno najde, prav tako pa se zraven učim in spoznavam ljudi. Skoraj vse kar zaslužim prinesem domov mami, da lahko vsaj malo boljše živijo in da sestrama omogoči vsaj osnovne stvari, ki jih potrebujeta. Rad bi poudaril, da domneve, ki trdijo, da študenti, ki delajo ne študirajo redno in izkoriščajo status, ne držijo. Sam prostega časa skoraj nimam. Čez teden delam in se učim in kljub temu vse izpite delam redno. Nobenega letnika še nisem ponavljal. Čez vikende pomagam mami, tako, da postorim dela na kmetiji ali pa pri učenju pomagam sestrama.

Kot sem omenil že prej, trenutno prejemam državno štipendijo. Bral sem, da se bo po novem Zakonu o štipendiranju v cenzus za pridobitev štipendije štele tudi nepremičnine, premičnine, celo zaslužek od študentskega dela! Doma imamo veliko zemlje, ki je namenjena kmetovanju in jaz s tem nimam nič. Prav tako nihče noče kupiti zemlje na kateri ne more zidati, tako je tudi prodati ne moremo. Če zraven prištejem še avto, traktor in lasten študentski zaslužek je možno, da štipendije drugo leto ne bom več prejel. Strah me je, da bom ostal brez štipendije in še delati ne bom mogel, kljub veliki želji in pridnosti. V tem primeru, si študija v Mariboru ne bom mogel privoščiti. Prav tako pa ne bom mogel pomagati preživljati družine in mlajših sester, ki si zaslužita mirno mladost in svobodno izbiro poklicne poti.

Upam, da sem s to zgodbo opomnil na tiste, ki ne ustvarjajo zakonov ampak, jih živijo.