Nalijmo si čistega vina, ZMD ne prinaša novih zaposlitev, le več izkoriščanja

mag. Darko Krajnc
SMS – ZELENI, Stranka mladih – zeleni Evrope.

Ob toliko kritičnih osnovnih problemih, ki tarejo sistem zaposlovanja, se je vlada lotila študentov. Kaj je z neplačevanjem prispevkov, neplačevanjem plač delavcem, premajhnimi izplačili, izkoriščanjem, mobingom, s plačilno nedisciplino…?

Z distance bi kritično oceno vseh vladnih hajk okoli Zakona o malem delu, lahko strnil v par alinej. Bistvo vsega je, da se je minister pri zagovarjanju ZMD skoncentriral le še na ‘sveto vojno’ proti študentskim servisom in študentskim organizacijam. Slednji po ministrovo preveč zaslužijo in nenamensko porabljajo sredstva, kar v določenem segmentu celo drži. Kdo je pa kriv za to? Očitno slab nadzor. V tem segmentu bi moralo ministrstvo narediti kaj konkretnega. Če potegnemo analogijo z neupravičenim izkoriščanjem socialnih transferjev, bi potem posledično morali tudi slednje ukiniti.

Nič nam ne pomaga vedno nova zakonodaja, če je ne izvajamo. Trdim, da bi z doslednim izvajanjem zakonodaje, predvsem pa nadzora in kaznovanja ob kršitvah, področje lahko že do sedaj bistveno uredili. V kolikor se ugotavlja, na podlagi resnih analiz, ne pamfletov, da se anomalije dogajajo in jih ni mogoče nadzirati, pa je treba zadeve postaviti tako, da bo tudi nadzor deloval učinkovito.

Vlada je hotela pod krinko skrbi za vse generacije s predlogom ZMD indirektno ukiniti študentsko delo, s tem pa ‘razorožiti’ študentske organizacije, ki so vedno težek pogajalec. Zagotoviti nadzor in porabo teh istih sredstev političnim podmladkom, je seveda le še en v nizu prikritih manevrov.

Če pa se malenkost odmaknemo od študentskega dela, ZMD ni nič drugega, kot čista fleksibilizacija dela in ukinjanje osnovnih delavskih pravic. Seveda je slednja zaradi mojstrske zbirokratiziranosti, ki jo prinaša zakon, popačena. Veliko je tudi govora o boljšem nadzoru, a ni nikjer razvidno, na kak način naj bi se to (po novem) zgodilo. ZMD je neposrečen mozaik, tako v definiranju ciljnih skupin uporabnikov malega dela, kot nabora omejitev, ki so večinoma določene ‘čez palec’.

Delo vse bolj izgublja na pomenu, vse bolj izgublja vrednost, o dostojanstvu, ki ga je včasih prinašalo, pa le še beremo in poslušamo pobožne želje, da mora ‘delo postati vrednota’. V furijasti in zgolj v profit usmerjeni kapitalistični družbi, pozabljamo na vse pomembne razsežnosti dela, ki niso finančne narave. Očitno potrebujemo resen premislek in nov družbeni dogovor.