Ne bom več luzerka!

Katja Cingerle, samostojna novinarka in prekarna delavka.

Režiserka in scenaristka Urša Menart je na 21. festivalu slovenskega filma udarila v sredino slovenskega filma, odločno rekla Ne bom več luzerka in se postavila po robu starejšim kolegom. Njen film je prejel vesno za najboljši celovečerni film, ob tem pa še vesni za najboljši scenarij in stransko žensko vlogo (Živa Selan).

Urša Menart je zadela v srčiko neslišane generacije, v najhujše obdobje, ko se je kolesje časa vrtelo brez nas, ni nas potrebovalo, niti hotelo, mi pa smo želeli narediti vse, da bi bili del njega. In smo naredili vse, postali smo novodobni sužnji brez pravic, z zahtevami po fleksibilnosti in večopravilnosti.

Zgodba

Osrednji lik v filmu je Špela (Eva Jesenovec), ena izmed zadnjih, ki so študirali po starem študijskem programu in svoj študij uspešno končali ravno v času najhujše krize. Padla je v prazno. Preveč izobražena, da bi ji lahko delodajalec privoščil zasluženo plačilo, hkrati pa se svoji stroki noče kar odpovedati. Prijateljice jo vabijo v tujino, saj je boljše biti natakarica v Berlinu kot v Sloveniji s »kupljeno« študentsko napotnico. Domovino je zapustil tudi njen fant, s katerim sta živela v najemniškem stanovanju. Hkrati izgubi delo, čeprav v obupu obljublja neplačane nadure, in se mora odseliti k staršem. Edino, kar ima, je kolo, pa še tega ji ukradejo. Tako se kolesje v dobesednem in prenesenem pomenu vrti brez nje.

Če gremo vsi, bodo »oni« zmagali

Film na marsikaj namiguje posredno. Špela ne more načrtovati kariere, kaj šele družino. Spominja se, kako so ji govorili, naj bo pridna, pa bo vse v redu in kljub občasnemu obupavanju meni, da ima Slovenija veliko potenciala. Ob tem gleda v megleno noč, osvetljeno z uličnimi svetilkami, zato besede zazvenijo ironično, a se takoj popravi, češ dobro, zdaj je megla, ampak … Odhod v tujino se ji zdi beg od težav, poleg tega pa, če bomo vsi odšli bodo »oni« zmagali. Ampak »oni« so že zmagali. Pobrali so delovna mesta, stanovanja, se zakreditirali, kredite pa vračamo mi. Njihove počitnice na jugoslovanski obali še vedno odplačujemo. Z obveznimi prispevki jim ne glede na naše prihodke vsak mesec prinašamo pokojnino, medtem ko je naša prihodnost še vedno le meglena noč z umetno svetlobo.

Izsek iz filma. (Vir: Delo)

 

Zavržena generacija

Režiserka je izhajala iz svoje situacije, kar je v filmu več kot očitno. Kdo pa bi lahko ustvaril film o naši generaciji, če ne nekdo, ki je del nje? Njen prikaz zavržene generacije je tako identičen, da smo lahko v Špelinem boju za kos pogače ali vsaj za stik s svojim področjem videli sebe. Mojstrsko je mlatenje prazne slame na zavodu za zaposlovanje upodobljeno tako, da najprej slišimo glas, ne vidimo osebe, ki govori. Saj ni treba! Te nebuloze smo že slišali, vemo kje, vemo, kdo nam je govoril: Vprašajte se, kaj vas res zanima, kaj bi delali. To smo se vprašali že pred študijem, sicer se ga ne bi lotili, kajne? Čeprav bi nas lahko stisnilo ob marsikaterem prizoru, smo se svojega položaja že tako navadili, da smo ustvarili ironično distanco, stiska pa starejše. Tiste, ki jim ni bilo treba prositi, da bi vsaj delali. Tudi Špelini starši šele počasi dojemajo, v kaj so njihova hčerka in prijatelji pahnjeni.

Film Ne bom več luzerka je za čuda glede na temo in v grenko veselje naše generacije požel veliko zanimanja in tudi medijske pozornosti. Na filmskem festivalu Liffe so celo pripravili dodatno projekcijo, ker je bil razprodan. Morda je prav umetnost tista, ki bo zmogla to, kar nam do zdaj še ni popolnoma uspelo: biti slišan in upoštevan.

Odmevnost filma je vsekakor pomembna pri ozaveščanju o stanju mladih odraslih na trgu. A ni samo to. Najboljše je, da je film res dober. Morda bi si več želeli izvedeti o Špelini sodelavki, diplomirani pravnici iz Ribnice, ki se je naveličala prostovoljne prakse, vendar pa mora delati, saj je k staršem noče in ne more vrniti. A videti je, da se je s svojo situacijo sprijaznila, kar pa še ne pomeni, da je luzerka.

Ne bom več luzer(ka) so prav gotovo besede, ki si jih je nekega dne moral izreči predstavnik naše generacije. Čeprav rešitev ni, da se kar sprijaznimo z vsem, temveč, da se borimo za svoje pravice, ne moremo spremeniti časa in prostora, v katerem živimo. Lahko pa potegnemo najboljše iz njega. Verjamem, da smo s svojimi izkušnjami, iznajdljivostjo, večopravilnostjo in pripravljenostjo na učenje vedno novih stvari najbolj dobrodošli delavci za tiste, ki zares hočejo imeti dobro ekipo, a moteč dejavnik za tiste, ki svoj tim gradijo po sorodstvenih povezavah in poznanstvih.