Na Gibanju za dostojno delo in socialno družbo velikokrat dobimo vprašanje, koliko je prekarnega dela po naših ocenah v Sloveniji. To vprašanje je zelo zahtevno, saj smo že velikokrat opozorili, da prekarno delo ni statistična kategorija, ki bi se jo dalo preprosto prešteti. Vsak, ki se loti preštevanja prekarnega dela, se lahko hitro ujame v past, da na primer vse samozaposlene vrže pod prekarno delo in s tem zanemari ogromno razliko med t. i. svobodnjaki in prekarci. Svobodnjak (freelancer) je posameznik, ki ima znanja oz. veščine, ki mu omogočajo, da lahko naročila zavrača in še vedno zasluži dovolj, da živi dostojno življenje. Pogodbe za (ne)določen čas ne potrebuje, saj pokriva tisti del trga, kjer mu naročnikov ne bo zmanjkalo. Če gre na bolniško ali dopust, ga delo počaka: naročniki v glavnem potrebujejo njega, ne obratno. To ne pomeni, da je njegovo življenje posejano z rožicami ali da ni podvržen poslovnim tveganjem. Vsekakor pa je v primerjavi s prekarci v veliko boljšem položaju. Dodatno zmedo povzroča dejstvo, da se veliko prekarcev identificira s svobodnjaki. Prekarni delavec je v primerjavi s svobodnjakom navadno preživetveno odvisen od enega ali več naročnikov (gospodarjev). Razmerje moči med naročnikom in prekarcem je v primerjavi s svobodnjaki torej obrnjeno: prekarec potrebuje naročnike, če želi zaslužiti dovolj, da na trgu preživi. Bolniške ali dopusta se pravzaprav boji, saj ti dnevi zanj pomenijo obdobje neplačanih dni, zaradi katerih mogoče ne bo uspel plačati položnic. Nadzor nad lastno usodo je omejen.
Prekarno delo je predvsem kvalitativna kategorija, ki jo lahko samo opišemo, veliko težje pa preštejemo. Eden od načinov opisovanja je lahko način opravljanja dela ali drugače rečeno – organizacija dela, ki jo je prinesla sprememba iz fordizma v postfordizem.[1] Sociologi in drugi strokovnjaki opozarjajo na več ravni (načinov) fleksibilizacije trga delovne sile. Ni pa nujno, da so prekarci podvrženi vsem ravnem fleksibilizacije. Najbolj znana pri prekarnem delu je fleksibilizacija odpuščanja in najemanja delavcev – delavci so vedno manj upravičeni do odpovednih rokov, odpravnin in nadomestil za brezposelnost. Delodajalec se samozaposlenega, študenta ali delavca na avtorski oz. podjemni pogodbi navadno lahko znebi zelo hitro, prav tako mu ni potrebno plačevati odpravnine, kot jo mora plačati redno zaposlenemu. Druga raven fleksibilizacije je raven plačila. Delavci, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, dobivajo plačo, ki jo mora delodajalec plačati vsak mesec ne glede na to, če mu gre tisti mesec posel dobro ali slabo. Prekarni delavci pa v glavnem dobivajo honorarje, ki so velikokrat močno odvisni od potreb delodajalca (naročnika). Navadno so prekarci plačani na uro ali na opravljeno storitev (oz. prodan produkt). Če tisti mesec naročnik (delodajalec) prekarca ne potrebuje, ga preprosto ne bo poklical in mu ga tudi ne bo potrebno plačati. Honorarji so tako lahko zelo neredni, njihova višina pa nikoli ni čisto gotova. Načrtovanje prihodnosti je v taki obliki dela izredno negotovo. Naslednja raven fleksibilizacije je raven delovnega prostora in časa. Ta raven vedno bolj zadeva tudi delavce, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, za prekarce pa je navadno značilna še toliko bolj. Delodajalci namreč velikokrat zahtevajo, da je delavec neprestano dostopen preko telefona in elektronske pošte. Vedno več je dela čez vikende in praznike. Prav tako se vedno več dela od doma. Delovni prostor in čas nista več natančno določena kot je bilo to včasih, sploh v primerih tovarn, ko se je delo na primer začelo ob šestih zjutraj in trajalo do dveh popoldne, ko se je začela druga izmena. Dela od doma takrat praviloma ni bilo, vse delo je bilo opravljeno na delovnem mestu samem (v tovarni, pisarni, v trgovini ipd.). Zadnja raven, ki jo bomo omenili, pa je fleksibilizacija delavčeve notranjosti. Guy Standing, eden od najbolj znanih mislecev prekarnega dela, opozarja na manko poklicne identitete pri prekarnih delavcih. Ker prekarci nikoli ne vedo, če bodo v tej službi ostali na dolgi rok, na primer čez pol leta, leto ali 5 let, se težko identificirajo s svojo službo. To izhaja iz preprostega dejstva, da prekarci pogosto menjajo svoje »službe«, pogosto celo opravljajo več služb naenkrat, kar pravzaprav pomeni, da težko zgradijo stabilno identiteto, ki bi bila osnovana na delu. Poklicna ideniteta pa je ena od najbolj pomembnih idenitet posameznika, saj na vprašanje »Kaj si?«, ljudje navadno odgovorijo s svojim poklicem »Kuhar«, »Učitelj«, »Tovarniški delavec.«, »Prodajalec« ipd. V taki situaciji se morajo prekarni delavci tudi navznoter sprijazniti, da identitete na podlagi poklica ne morejo graditi.
Kaj pravi statistika o atipičnih oblikah dela?
Če vprašamo statistiko, ne moremo govoriti o prekarnem delu, ampak o atipičnih oblikah dela. S tem izrazom imamo v mislih vse tiste oblike dela, ki niso pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (pogodba za določen čas, avtorska in podjemna pogodba, študentsko delo, občasno in začasno delo upokojencev). Za prvo četrtletje 2018 je bilo v Sloveniji 964.000 delovno aktivne populacije, od tega:
– 70,4 % zaposlenih na podlagi pogodbe za nedoločen čas,
– 12,1 % samozaposlenih,
– 10,2 % zaposlenih na podlagi pogodbe za določen čas,
– 3,2 % pomagajoči družinski člani,
– 2,8 % delo preko študentske napotnice,
– 1,2 % druge oblike dela.
Vir: SURS[2], lastni izračuni.
Za primerjavo lahko navedemo prvo četrtletje 2008:
971.000 delovno aktivne populacije, od tega:
– 71,2 % zaposleni za nedoločen čas,
– 10,3 % zaposleni za določen čas,
– 10,3 % samozaposleni,
– 4 % pomagajoči družinski člani,
– 3, 4 % študentsko delo,
– 0,8 % druge oblike dela.
Vir: SURS[3], lastni izračuni.
Podatkov za 1998 spletna stran SURS-a ne nudi, zato sem podatke poiskal v drugem viru[4], vendar nisem našel vseh.
| Leto | 1998 |
| Samozaposleni | 12.5 % |
| Skrajšan del. čas | 7.6 % |
| Določen čas | 9.2 % |
| Ostalo | 70.7 % |
Vir: Pavle Sicherl – Fleksibilnost dela, lastni izračuni.
Če pogledamo vsa tri leta (1998, 2008 in 2018) opazimo, da je delež pogodb za nedoločen čas ostal relativno nespremenjen, čeprav za leto 1998 težko ocenimo iz pridobljenih podatkov. Vsekakor bi bila potrebna dodatna raziskava. Če bi se izkazalo, da se delež pogodb za nedoločen čas v zadnjih dveh desetletjih ni bistveno spremenil, lahko postavimo tezo, da je prišlo do kvalitativne spremembe gospodarstva in oblik dela, ne pa kvantitativno povečanje teh oblik. To pravzaprav lahko pomeni dvoje: 1) problem prekarnosti obstaja dalj časa, kot smo doslej predstavljali, ali 2) potrdi se trditev iz našega uvoda, da je za opis prekarnosti potrebna kvalitativna analiza, ne pa kvantitativno seštevanje.
Še najboljši statistični pregled nad gibanjem atipičnimi oblikami dela na slovenskem trgu delovne sile, ki smo jih zasledili, pa ponudita Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatović.[5]
Pred letom 1991 pa kvantitativno razliko še najbolj nazorno nakaže zlom polne zaposlenosti, ki je prinesel povečanje atipičnih oblik dela. Anton Kramberger opaža, da se za delavca tvegani periferni segment trga dela skozi desetletja stalno povečuje: »Najbolj preprosto si je hitro rahljanje nekdanjega togega slovenskega trga dela predstavljati takole: okoli leta 1984 je bilo v Sloveniji (formalno) delovno aktivnih približno milijon ljudi, zasedali pa so približno milijon, tedaj še relativno varnih, sistematiziranih delovnih mest. Brezposelnih je bilo zelo malo, čeprav je grožnja, da je polna zaposlenost ogrožena, že vidno visela v zraku. Čez dobrih deset let, okoli 1994, je bilo v Sloveniji, tedaj že samostojni državi, še vedno delovno aktivnih približno milijon ljudi. Toda med temi je bilo okoli 140.000 brezposelnih, ker niso mogli dobiti (nove) službe, še približno 750.000 jih je zasedalo že nekaj manj varna, a vseeno še sistematizirana delovna mesta. Čez deset let je situacija še težja. Še vedno je delovno aktivnih okrog milijon ljudi, formalno brezposelnih pol manj, približno 70.000, za silo varnih delovnih mest pa je le še okrog 600.000, prej manj kot več, ki jih zasedajo osebe za nedoločen čas. Manjkajoča delovna mesta (pribl. 400.000), ki so bila v slovenski družbi na voljo še dve desetletji prej, so spotoma izpuhtela, kar je pripomoglo k temu, da je lahko splošna produktivnost dela v državi narasla in je ta postala mednarodno in makroekonomsko tekmovalna«.[6] Seveda je potrebno poudariti, da Kramberger pod periferni (za delavca tvegan) segment trga delovne sile šteje tudi pogodbe za nedoločen čas, v kolikor je delavec zaposlen na primer pri samozaposlenemu. Spet se pokaže, da oblika pogodbe ni dovolj za opredelitev prekarnosti – potrebno je upoštevati predvsem stabilnost podjetja ali poslovnega okolja, kjer delavec opravlja delo.
Zaključek
Prekarnega dela se ne da natančno prešteti, saj je pri opredeljevanju v konkretnih primerih potrebno upoštevati vsaj naslednje okoliščine: najemanje in odpuščanje, plačilo, delovni prostor in čas, poklicno identiteto in poslovno okolje, v katerem delavec opravlja delo. Po taki analizi se v konkretnem primeru lahko med prekarci znajde tudi nekdo, ki dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vendar pa se glavnina prekarnega dela še vedno lahko povezuje (ne pa enači) z atipičnimi oblikami dela. Ugotovimo lahko, da je atipičnih oblik dela v zadnjih 20 letih konstantno približno 30 %. Postavili smo tudi tezo, ki jo je potrebno še dokazati in artikulirati, da je hkrati s pojavom atipičnih oblik dela po zlomu polne zaposlenosti prišlo predvsem do kvalitativne spremembe v samih atipičnih oblikah dela, verjetno pa je prišlo do velikih sprememb tudi zaradi prestrukturiranja gospodarstva: manj je velikih in stabilnih podjetij, torej je posledično tudi več razdrobljenih in manjših podjetij, v katerih so nekatere oblike dela postale veliko bolj negotove kot prej.
[1] Brezar, Borut. Prekarnost kot način podrejanja dela kapitalu. Dostopno na: http://socialna-druzba.si/blog/2472_prekarnost-kot-nacin-podrejanja-dela-kapitalu/ (Zadnji dostop 25. 9. 2018).
[2] SURS. Prebivalci glede na aktivnost, po spolu in kohezijskih regijah (v 1000), Slovenija, četrtletno. Dostopno na: https://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0762001S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/02_07008_akt_preb_po_anketi/01_07620_akt_preb_ADS_cetrt/&lang=2 (Zadnji dostop 25. 9. 2018).
[3] Prav tam.
[4] Sicherl, Pavle. Fleksibilnost dela : Primerjalna analiza. Ljubljana: FDV (2003), 115-122.
[5] Kanjuo Mrčela, Aleksandra in Ignjatovič, Miroljub. »Od prožnosti do prekarnosti dela: Stopnjevanje negativnih sprememb na začetku 21. stoletja.«. V: Teorija in praksa. Ljubljana: FDV (2015). Let. 53, št. 3. Str. 364.
[6] Kramberger, Anton. »Strukturni razlogi težje zaposljivosti mladih v Sloveniji«. V: Zaposljivost v Sloveniji: Analiza prehoda iz šol v zaposlitve: stanje, napovedi, primerjave. Ljubljana: FDV (2007), str. 76.
