Od prekarca do pogodbe za nedoločen čas

Rajko Grimšič je univerzitetni diplomiran pravnik in član Odbora za pravne zadeve v Društvu Gibanje za dostojno delo in socialno družbo

Naj že na samem začetku razočaram vsakega bralca, da dotični članek ni recept, kako priti do pogodbe za nedoločen čas, ampak le opis moje izkušnje, ki bo mogoče komu odprla oči ter mu pomagala, da se izvije iz svojega neupravičenega položaja.

Članek v sami osnovi izhaja iz tega, da bi morala vsa naša pravila delovnega prava temeljiti na štirih alinejah 49. člena Ustave RS[1]. Ta so:

 

  • Zagotovljena je svoboda dela.
  • Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
  • Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.
  • Prisilno delo je prepovedano.

 

Ko stopiš na slovenski trg dela, ugotoviš, da so zakoni, ki bi morali biti skladni s temi štirimi alinejami, predpisi, ki bi morali biti skladni s temi zakoni, po svoje preoblikovali dotično ustavno določbo. S podrobnejšim usmerjenim urejanjem pravnih pravil delovnega prava so izničili njeno vrednost in pomen. Prepričan sem, da poznate igro telefon. Iz še tako enostavne besede, kot je miza, na koncu pri zadnjem v vrsti izide tretja beseda. O podobnem pojavu bi lahko govorili tudi v tem primeru. Ustavna določba, ki tako dobro vpeljuje svobodo dela, se v praksi, skozi mnoga pravna pravila izoblikuje v prekarstvo. Izniči svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve, enakopravnost pri dostopnosti do dela in celo do določene mere dopušča prisilno delo, če ne že aktivno pa pasivno in posredno.

Naj dodam, da je hierarhično ustava najvišji pravni akt in temu primerno nosi v pravnem svetu moč, katere ji dejansko stanje ne priznava in ne pripisuje. Zakon je ustavi podrejeni akt in bi moral biti v svojih določbah z njo usklajen, v njem zakonodajalec na svoj način, z več sto različnimi členi, konkretizira ustavne določbe, v katerih daje občutek uveljavljanja njenega pomena. Marsikateri pravnik mi bo zdaj očital načelnost in nepravilnost pri uporabi pravnih razlag, a sam mu lahko mirne vesti odvrnem, da naše pravo temelji na pravnih načelih, ki jim je treba skozi vsebino slehernega člena slediti.

V času študija na pravni fakulteti sem verjel, da se je zakonodajalec držal vseh štirih stebrov svobode dela, a šele ko sem stopil v resnični svet in padel na realna tla vsakdana, sem spoznal resnične posledice teh zakonskih določb. Izkaže se, da posledica, obstoj prekarnega dela na slovenskem trgu, pomeni, da so bili ti štirje stebri svobode dela skozi več sto zakonskih določb pozabljeni in v izvajanju teh določb izigrani. Danes obstajajo le kot navidezni temelj, čeprav sem prepričan, da so v času nastajanja veljali za trdno – gotovo pravno osnovo. Človek se lahko vpraša, zakaj jih imamo navedene v najvišjem pravnem aktu slovenskega prava. Mogoče pa ima ustava le še navidezno svojo veljavo in odraža svoj pomen le takrat, ko v očeh določenih pravi subjekt pokaže močan interni interes in ne pravni.

Diploma na fakulteti mi je v očeh odprla mnogo vrat. Če bi bil človek vedež, ne bi bil revež, saj bi le tako lahko sprevidel, da mi ni odprla nobenih vrat, le mene je pripeljala do točke, da se soočim s temeljnim problemom slovenskega trga zaposlitve, to je iskanjem skoraj nemogočega – prve zaposlitve.

Pot se je začela podobno, kot pri vsakem drugem – s pisanjem prošenj. Prošnje sem sprva pošiljal v pisni obliki. Zaposlene na pošti so me že dobro poznale, saj sem tedensko poslal od 50 do 100 natipkanih prošenj. Trošil sem dragocene prihranke za prazne besede. Naj na tem mestu priznam, da sam nisem čakal razpisov, ampak sem pošiljal prošnje vsem možnim odvetniškim pisarnam.

Kasneje sem se lotil CV Europassa in tako dnevno poslal po 20 prošenj. Na ta način sem uspel priti do nekaj razgovorov. Ne ravno obetajočih, če sem natančen, izvedeni so bili v nasprotju z zakonodajo. Na enem izmed prvih razgovorov sem dobil odziv, ki ga citiram: »Vas bi vzeli, samo bi moj oče, ki je direktor te pisarne, raje zaposlil pripravnico kot pripravnika.« Že na samem začetku sem bil v skladu s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih[2] žrtev spolne diskriminacije. Od tistega trenutka naprej sem vedel, da mi ne glede na to, kaj bom povedal, ali pokazal, ne bo uspelo prepričati potencialnega delodajalca, da me zaposli. Dekle, ki je imelo razgovor na isti dan kot jaz, je seveda zasedlo mesto in ko sva se čez kakšen mesec videla, čeprav sem jo spodbujal med čakanjem na razgovor, ni niti odzdravila. Obrnila se je stran. Na tej točki se človek vpraša, zakaj se nisem pritožil. Odgovor je preprost, kako bi pa lahko to dokazal. Bila je moja beseda proti njegovi in obenem bi se gotovo pri drugih odvetnikih pokazal v slabi luči.

Naslednji razgovor je bil prava cvetka. Naj na tej točki dodam, da sem še pred diplomo na pravni fakulteti postal pravni svetovalec v Društvu Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, kjer sem se začel zelo hitro ukvarjati in raziskovati problematiko prekarnega dela. Na dotičnem razgovoru sem dobil še lepši odziv. Z veliko mero navdušenosti so mi zaupali, da lahko pri njih delam po 12 ur ali še več na dan, če le to želim. Ponudili so mi celo mizo z računalnikom. Ko sem jih vprašal za plačo, je bil odgovor, vsaj kakšno leto nič. Glede povračila stroškov prehrane in prevoza je bil odgovor enak. Poizkusil sem še tretjić in vprašal, če mi bodo dali vsaj podpis, da se mi bo priznala pripravniška doba. Odziv je bil: »Mogoče čez dobro leto, če se boste dobro izkazali.« V glavi se mi je pojavilo vprašanje, če bom po več kot 12 ur na dan pri njih v pisarni in ne bom dobil plačane malice ali prevoza, od česa bom pa živel oziroma še bolje, kako bom pa sploh prišel do njih, saj še za mestni avtobus ne bom imel. Vprašali so me, s čim se ukvarjam. Odgovoril sem, da s problematiko prekarnega dela. Niso me več poklicali.

Prišel je ta dan, ko se mi je navidezno nasmehnila sreča in sem spet dobil vabilo na razgovor. Na prvi vtis je izgledala res lepa priložnost za delo, vendar se je kasneje izkazalo, da sem z upanjem spet brcnil v temo. Tri mesece sem delal pri odvetniku od osmih zjutraj do osmih zvečer. Lahko tudi dlje, res pa včasih kar od doma. Na njegove izrecne prošnje sem prihajal v službo tudi ob deveti uri zvečer. Brez malice sem z njim sem preživel delovni dan od sedme ure zjutraj do devete ure zvečer. V teh treh nesrečnih mesecih sem zaslužil pet evrov. Za vpogled – preračunano je bilo moje delo na mesec vredno 1,67 evra neto. Marsikdo se bo vprašal, zakaj sem vztrajal pri takem izkoriščanju. Odgovor je popolnoma enostaven. Upal sem in verjel, da tokrat pa res dobim pogodbo, saj mi je bila skoraj vsak teden obljubljena. Naj zaupam, da imam pravo rad in tako sem imel vsaj občutek, da nekaj delam v pravu in ne le, da posedam doma in pišem prošnje. Ko mi je dotični odvetnik ponudil, da mi uredi zaposlitev pri »agenciji« za izterjave, sem ugotovil, da je šlo vse preko zdravih meja in odšel.

Dojel sem, da tako več ne gre. Dovolj sem imel takega brezosebnega, brezbrižnega odnosa in spremenil svojo miselnost. Začel sem razmišljati »beyond the box« Vprašanje, ki se mi je porodilo, je bilo: »Zakaj bi iskal zaposlitev in ne bi raje ponujal svoje storitev – pravniško svetovanje.«

Stara znanka je slišala, da sem diplomiral na pravni fakulteti. Denarja ni imela, da bi si privoščila dragega odvetnika, tudi primer ni obetal velike odškodnine. Prosila me je za pomoč in mi obljubila plačilo. Sam sem primer sprejel. Bil je delovnopravni primer. Podjetje jo je izkoriščalo. Začutil sem njen problem, saj sem nekaj podobnega ne dolgo nazaj prestal sam. Mogoče sem mislil ali pa čutil, da se borim proti svojim primerom in ji nudil veliko pomoči, da sva njen primer pripeljala do pravega zaključka. Na koncu so ji ponudili še celo višjo odškodnino, kot sva jo zahtevala. Bil je prelomni primer, ki mi je vlil vero vase in način soočenja z dotično situacijo. Od takrat naprej, ko sem se s kom pogovarjal, sem zelo hitro napeljal na to, da sem pravnik, če je sogovorec ali sogovorka imela težave in je iskala pomoč.

Ob tem sem seveda nadaljeval s pisanjem prošenj. Na naslednjem razgovoru sem spet slišal ne, ampak tokrat sem odvetniku ponudil drugo možnost, to je, da sem njegov zunanji pravni svetovalec. Sam pripeljem stranke in rešujem njihove primere, pri katerih mi z nasveti in usmeritvami pomaga, obenem mu pa še pomagam pri delu v pisarni. Za opravljeno delo dobim plačilo na podlagi sklenjene avtorske pogodbe. K temu so pristopile tri odvetniške pisarne. Bolj samozavestno sem pristopil k iskanju novih strank. Dobil večje primere. Ne več zgolj delovnopravnih, ampak tudi kazenskopravne in celo zelo veliko primerov, ki so vključevali pravne posle z nepremičninami.

Delal sem na način, da sem moral od samega prevzema primera zadevo sam preštudirati, spisati pogodbe brez vzorcev ali dodatnih pomoči, ki jih po navadi imajo pripravniki v odvetniških pisarnah. Ko so bili zahtevek, pogodbe, ali tožbe ipd. spisani pa sem dobil strokovni pregled mojega opravljenega dela in nasvete, kar sem takrat močno potreboval in bil za to zelo hvaležen. Delo je vseskozi potekalo skozi civilnopravni vidik avtorske pogodbe. O pogodbi o zaposlitvi ni bilo ne duha ne sluha. Zame takrat še ni obstajala. Res pa je, da sem začel pridobivati izkušnje, delovne navade in celo nekaj sem zaslužil.

Čez čas prebijanja skozi dneve sem dobil zelo obsežen primer reševanja težav z neurejenim lastništvom na več nepremičninah. Izredno kompleksen primer, ki je zahteval iznajdljivost in predvsem potrpežljivost. Izkoristil sem ga kot nov izziv za nova znanja in možnosti, da mi odpre nova vrata. Tokrat sem delal za večje število ljudi, zato sem vlagal še več truda, da bi prepoznali moje sposobnosti. Dotični primer je dobil pozitiven epilog. Zgodba se je zaključila tako, da so moje odlike, kot so sposobnost, samoiniciativnost, delavnost in zagnanost, prišle na uslišana ušesa in dobil sem prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Iskali so nekoga, ki ima izkušnje z delom na nepremičninah in je zagnan ter delaven. Te lastnosti sem z zadnjim primerom imel bistveno bolj obogatene kot prej. Zaposlitve sem bil zelo vesel in jo sprejel z odprtimi rokami. V letu dela za določen čas sem dal vse od sebe. Delal sem tudi za vikende in tako se je moja pogodba o zaposlitvi spremenila iz pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.

V sled z doživetim lahko povem, da se ne smeš pustiti izkoriščati oziroma še bolj, izkoriščanje je nujno potrebno grajati in obsojati, predvsem zato, da se jasno in odločno da vedeti, da ni prav. Vsi smo ljudje. Vsak ima pravico do svobode do dela. Sam, kot marsikateri drugi, sem si moral to pravico izboriti. Ni mi bila dana, čeprav je ustavno vsakomur zagotovljena. Danes, ko je že nekaj časa preteklo od tega, še vedno vidim prijatelje, znance brez dela. Žanjejo »slavo«, ki sem jo tudi sam. Bodrim jih, da ne smejo obupati nad tem, kar delajo radi. Če je le možnost, naj si delo s svojega področja poiščejo sami. Čeprav bo verjetno le približek dela njihove stroke in verjetno še ne tako zelo pomembno delo, je treba kljub temu k delu pristopiti, kot da je nekaj res zelo pomembnega, saj nikoli resnično ne veš, kateri rezultat dela na koncu lahko obrodi pozitivne rezultate.

Vprašanje, ki sem ga že parkrat prejel je, če se zdaj kaj drugače počutim, ker imam pogodbo za nedoločen čas. Lagal bi, če bi rekel ne. Gotovost dela in redni mesečni prihodek ti seveda prinesejo določen občutek varnosti, ki ti ga nikakor ne more prinesti velik projekt, ko si prekarec. Po tem, kar še vedno spremljam na trgu dela, pa tudi pogodba za nedoločen čas ne predstavlja več te varnosti, ki jo je včasih. Vsak je zamenljiv, zato se je treba svojega položaja zavedati, ga spoštovati in iz njega narediti čim več, da na koncu napreduješ in ne nazaduješ. Stremeti je treba naprej, proti jutri in se ne ozirati na to, kaj je bilo včeraj.

[1] 49. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

[2] Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US): (1) Delodajalec mora iskalcu ali iskalki zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.